Astrofotografija!? Katero ZWO ASI kamero pa naj izberem?

0

Katero ZWO ASI kamero pa naj izberem? Pogosto vprašanje, ki mi ga postavi praktično vsak, ki vstopa v svet astrofotografije. Ni enostavnega odgovora, pa tudi doktorata ne potrebujemo. Vsakemu, ki mi zastavi to vprašanje, postavim tri podvprašanja: kaj želiš s kamero snemati, kakšen teleskop imaš in koliko si pripravljen za njo odšteti. Če si boste ob branju tega članka odgovorili na ta tri vprašanja, boste na koncu prišli do odgovora, katera kamera je primerna za vas.

Ker sem sam zadnja leta izključno uporabnik kamer podjetja ZWO, jih najbolje poznam. Večino kamer sem že vsaj testiral, če že ne uporabljal, zato bo to vodič za izbiro kamer ZWO. Brez slabe vesti pa lahko napišem, tudi z velikimi črkami, da so kamere podjetja ZWO trenutno najbolj optimalna izbira za praktično vsakega, so preverjena in dobra rešitev številnih amaterjev širom sveta in kar je najbolj pomembno, imajo odlično podporo na vseh področjih. Na trgu so tudi kamere drugih proizvajalcev, ki pa jim tržni delež zaradi zastarele tehnologije, počasnega prilagajanja zahtevam trga in pa tudi malo nerazumskih cen dan za dnem pada! V tem trenutku ne zgrešite prav nič, če svoj denar vložite v nakup katerekoli kamere ZWO. Toda katere?

Primerjava velikosti CMOS slikovnih senzorjev v različnih tipih ASI kamer. Še ne dolgo nazaj so bile takšne kamere samo sanje številnih amaterjev, danes pa dostopna in obvezna oprema vsakega resnega astrofotografa.

Večna dilema! Barvna ali črno-bela?

Preden se lotimo predstavitve kamer, razrešimo še zadnjo večno dilemo. Barvna ali črno-bela? V teoriji z uporabo črno-bele kamere in filtrov dosežemo boljšo ločljivost, a žal še nisem videl resne in stvarne primerjave, ki bi govorila v prid eni ali drugi. Če malo pobrskamo po spletu, bomo videli, da uporabniki s črno-belimi kamerami delajo čudovite fotografije globokega vesolja, planetov, Lune in Sonca, prav tako pa tudi uporabniki barvnih kamer. Sam v praksi uporabljam obe možnosti, zadnje čase celo opažam, da mi je barvna kamera nekoliko bolj pri srcu. Zagotovo bi recimo črno-belo kamero priporočal nekomu, ki bi se rad resno ukvarjal z astrofotografijo v ozkopasovnih filtrih (H-alfa, OIII, SII) ali pa morda kakšnemu bolj zagrizenemu planetarnemu astrofotografu (Sonce, Luna in planeti). Če se ne vidite med temi uporabniki in boste bolj »širokopasovni« astrofotograf, pa vam priporočamo barvno kamero, ker bo na koncu vse skupaj ceneje (ne potrebujete dodatnih barvnih filtrov, filtrskega kolesa) in do rezultata boste prišli hitreje (manj časa za fotografiranje in absolutno manj čas za obdelavo posnetega materiala). Razpravam na to temo na različnih forumih ni videti konca. Razlog je verjetno v slabem vremenu, ker je potem več časa za neskončne debate.
Moj zaključek brez kakšne velike razprave je, da vam bo vsaka kamera zagotovila zelo dobre osnovne podatke, vi pa boste na koncu tisti, ki boste morali te podatke s pravilnimi pristopi in tehnikami obdelati, da boste dobili želeni rezultat.

Kako velik del neba lahko zajamemo s katero od omenjenih kamer: Simulacija prikazuje vidno polje opisanih kamer na teleskopu z goriščem 550 milimetrov. Upoštevajmo pa, da vidno polje ni vedno najbolj pomembno. Vse je namreč odvisno od objekta, ki ga snemamo.

Predstavitev kamer za astrofotografijo

V nadaljevanju članka bomo kamere razdelil v razrede, v vsakem razdelku bomo izbrali nekaj primerkov in jih na kratko opisali. Verjamemo, da boste na koncu članka našli najboljšo rešitev za vaš hobi. Običajno pa ima tako ali tako največjo vlogo pri izbiri cena.

Kamere za astrofotografijo razreda A

V tem razredu bomo našli številne nehlajene kamere, ki so – lahko bi rekli – nekakšno vstopno okno v svet astrofotografije. Tu najdemo modele ASI120, ASI224, ASI178, ASI385, ASI174, ASI290, ASI 183, ASI294 in ASI1600, torej kamere v cenovnem razponu od 160 EUR pa vse 1200 EUR. Značilnost teh kamer je, da nimajo hlajenja, so majhne, izredno lahke, imajo hitro USB3.0 povezavo, večinoma vgrajene Sonyjeve slikovne senzorje, ki jih odlikuje nizek bralni šum in visoka občutljivost. Te kamere uporabniku omogočajo tudi visoke hitrosti snemanja, kar je ključnega pomena pri planetarni fotografiji. Govorimo o hitrostih zajema vse do 170 sličic na sekundo pri polni ločljivosti. Moja favorita v tej kategoriji sta (glede na moje izkušnje in rezultate) dve kameri. Prva je ASI290, ki je trenutno najboljša izbira za planetarno fotografijo (Sonce, Luna in planeti). Ta občutljiva kamera z razmeroma majhnimi slikovnimi elementi (2,9 μm) nam omogoča optimalne pogoje za delo že pri krajših goriščih (3000 mm do 6000 mm), prav tako pa bi se z njo lahko lotili začetniške fotografije globokega vesolja. Druga izbira bi bila vsekakor kamera ASI 174, ker ima nekoliko večje slikovne elemente (5,86 μm) in je kot taka malenkost bolj primerna za fotografijo globokega vesolja, če pa so opazovalni pogoji slabši, pa se prav tako odlično obnese tudi pri planetarni fotografiji. Dragih kamer v tem razredu ne bi priporočali, ker če že, potem rajši privarčujemo še kakšen evro in kupimo hlajeno kamero iz razreda B. Sta pa v tem razredu bili in sta še popularni tudi kameri ASI120 in ASI224!

Dobre lastnosti kamer v razredu A

  • ugodna cena
  • odlična izbira za vse, ki se bolj nagibajo k planetarni astrofotografiji
  • zelo uporabna izbira za vse, ki jih občasno zanima tudi astrofotografija globokega vesolja (planetarne meglice, zvezdne kopice, galaksije in meglice)
  • odlična izbira, če potrebujemo kamero za dodatno vodenje
  • odlična izbira, če nimamo vrhunske optike za fotografiranje globokega vesolja

Slabe lastnosti kamer v razredu A

  • nimajo hlajenja

Kamere za astrofotografijo razreda B

V tem razredu bomo našli hlajene kamere, ki nam zaradi svojih karakteristik omogočajo, da se že resno lotimo tudi astrofotografije globokega vesolja: ASI1600, ASI294, ASI183, ASI174, ASI178 in ASI385. Najdemo jih v cenovnem razponu od 770 EUR pa vse do 1500 EUR. Značilnost teh kamer je, da imajo vgrajeno dodatno hlajenje CMOS slikovnega senzorja, torej lahko samo kamero med fotografiranjem hladimo tudi do 45°C pod okoliško temperaturo, kar nam praktično popolnoma odstrani termični šum. Naj poudarimo, da imajo vgrajeni senzorji že v osnovi zelo nizek termični šum. Če naredimo primerjavo s kamerami, ki so zgrajene okoli Kodakovih KAF senzorjev, smo enostavno zgroženi nad slednjimi. Poudarili bi še, da so kamere izredno kompaktne (če jih primerjamo s podobnimi modeli na tržiš- ču), izredno lahke, imajo hitro USB3.0 povezavo ter dodaten USB2.0 hub (za priklop filtrskega kolesa, kamere za vodenje), večinoma imajo vgrajene Sonyjeve senzorje, ki jih odlikuje tudi nizek bralni šum in visoka občutljivost. Kot ste lahko že ugotovili, so te kamere prvenstveno namenjene fotografiranju globokega vesolja, ker pa nimajo mehanskih zaslonk in so tehnološko moderno zasnovane, pa nam prav tako omogočajo planetarno astrofotografijo, saj pri polni ločljivosti dosegajo tudi do 23 sličic na sekundo, nekatere pa tudi do 164 sličic na sekundo.
Moj favorit v tej kategoriji je barvna kamera ASI 294. Sicer sam v tej kategoriji uporabljam kamero ASI1600, ker v času nakupa kamere ASI294 še ni bila na tržišču, sta si pa precej podobni. Zakaj ASI294? Ker je praktično podobna kameri ASI1600, ima nekoliko večje slikovne elemente in občutno večji dinamični razpon (63.700 e–). Kaj to pomeni v praksi? ASI1600 ima dinamični razpon samo 20.000 e–, kar pomeni, da so svetlejše zvezde izredno hitro nasičene oziroma saturirane in to posledično pomeni, da imamo veliko manj manevrskega prostora pri snemanju in končni obdelavi slik.

Dobre lastnosti kamer v razredu B

  • odlična izbira za vse, ki se nagibajo k fotografiji globokega vesolja
  • zelo uporabna izbira za vse, ki jih občasno zanima tudi planetarna fotografija

Slabe lastnosti kamer v razredu B

  • so višjega cenovnega razreda
  • kamera zahteva brezhibno optiko, optika mora zagotavljati korigirano sliko v premeru vsaj 22 milimetrov

Kamere za astrofotografijo razreda C

Ko vstopamo v ta razred, vstopamo v svet senzorjev veliki formatov. Nekaj časa so v tem razredu kraljevali modeli ASI094, ASI128 in ASI 071, sedaj je na voljo samo še ASI071. ASI094 in ASI128 so kamere s tako imenovanim Full-Frame senzorjem (diagonala 43,3 mm), ki pa jih trenutno pri proizvajalcu ni mogoče več dobiti, dobi pa se jih lahko še pri nekaterih dobaviteljih. Cene teh kamere se gibljejo okrog 4500 EUR. Upoštevajte, da za kamero takšnega formata potrebujete tudi odlično optiko! Uradno je torej v tej kategoriji na voljo kamera ASI071. Gre za odlično, hlajeno CMOS kamero s senzorjem formata APS-C, kar pomeni diagonalo senzorja 28,4 milimetra. Odlikujejo jo senzor večjega formata in podobne lastnosti, kot pri kamerah v prejšnjem razredu, pa nenazadnje tudi cena, ki je »le« 2000 EUR. Tudi ta kamera je tehnološko zasnovana tako, da nam omogoča planetarno astrofotografijo, saj pri polni ločljivosti dosega do 10 sličic na sekundo. CMOS senzor ima 4,78 μm velike slikovne elemente in razmeroma visok dinamični razpon (46.000 e–).
Sam v praksi uporabljam ASI094 in prav tako ASI071. Kamera ASI094 ni prijazna do uporabnika – zahteva brezhibno optiko in veliko prostora ter procesorske moči pri obdelavi slik, saj so 36 MP slike zares gromozanske. Vam iz te kategorije priporočam kamero ASI071 – to bo tisto pravo za še tako zahtevnega astrofotografa.

Dobre lastnosti kamer v razredu C

  • odlična izbira za vse, ki se bolj nagibajo k fotografiji globokega vesolja
  • zelo uporabna izbira za vse, ki jih občasno zanima tudi planetarna fotografija

Slabe lastnosti kamer v razredu C

  • visoka cena
  • kamera zahteva brezhibno optiko, optika mora zagotavljati korigirano sliko v premeru vsaj 28 milimetrov

Uporabni nasveti za uporabo astronomske CMOS kamere

Za konec pa še nekaj drobnih in zelo uporabnih nasvetov, ki vam bodo koristili, ko boste s kamero pod jasnim nočnim nebom. Če se boste lotili planetarne fotografije (planeti, Sonce in Luna), bi vam priporoč al uporabo dveh brezplačnih programov. To sta FireCapture ali pa SharpCap. Pri snemanju eksperimentirajte z nastavitvami, vedno pa bodite pozorni na histogram! Vrednost histrograma naj ne bo nikoli 100%, ker to enostavno pomeni, da so določena območja na sliki »prežgana«. Torej tam ne bomo videli nobenih podrobnosti! V večini primerov je vrednost histograma okrog 80% optimalna izbira. Če le imate možnost, na računalniku uporabljate USB3.0 povezavo (običajno moder priključek) in pa hitre SSD diske.
Za nadzor kamer bi priporočal dva, žal ne brezplačna programa, to sta Voyager ali Sequence Generator Pro. Nikakor pa ne pozabite, da morate hlajenim kameram zagotoviti tudi ustrezen električni 12V/3A napajalnik, da bo hlajenje lahko delovalo, če ga ne boste potrebovali, pa seveda lahko kamero uporabljate tudi brez tega napajalnika. Če pa imate možnost in bi radi vse imeli v enem kompletu s čim manj kabli okoli teleskopa, pa si omislite nov proizvod na tržišču ASIAIR.

Delite na

O avtorju

Matej Mihelčič

Urednik Spikinega spletišča, astrofotograf, popularizator astronomije, organizator astronomskih srečanj in delavnic.