Iz arhiva: (Naj)bližje srečanje – Mars – VELIKA opozicija 2003

Uf, tole je pa bilo na tesno, najtesneje v zadnjih 60.000 letih! Zdaj se Mars in Zemlja počasi razhajata in kmalu bodo lahko vdani Marso­vi častilci vzeli slabi dve leti dopusta. Čeprav se tokratna Marsova opozicija (VELIKA opozicija 2018) najbrž ne bo ravno “zapisala v zgodovino človeštva” (Dnevnik), pa je rdeči planet letos poleti nastopil v vlogi, ki je ni bilo mogoče spregleda­ti. Ob tej priliki so nekateri odpihnili prah s svojih pozabljenih daljnogledov in si od bli­že ogledali rdečkasto “zvezdo”, nekateri so le uživali v dejstvu, da smo doživeli najbliž­je srečanje modrega in rdečega planeta, od­kar pripadniki rodu Homo Sapiens tlačimo zemljo, poznam pa dva, ki ju je hudo eno fi­go brigalo, da ju je očka ponoči nosil po dvo­rišču in jima kazal Mars.

Avtorjev 20-cm f/6 teleskop tipa Newton: levo podnevi in desno med opazovanje. Stojalo je domače izdelave, narejeno okrog leta 1978. Teleskop še danes služi svojemu namenu!

Že leta 2003 so številni mediji pisali neumnosti o Marsu in njegovi opoziciji!

Svoj piskrček so pristavili tudi mediji in us­tvarili rahlo histerično ozračje, v množici prispevkov pa smo našli nekaj prav zabav­nih biserčkov: “Plovilo (za pot na Mars) naj bi že med poletom ustvarjalo umetno gravi­tacijo, podobno tisti na Marsu, potniki pa bodo imeli na voljo tudi kopalnico, garažo, laboratorij, knjižnjico in sobo za rekreacijo.” “Možnost, da Mars zadene (v izvirniku: zada­ne) Zemljo je tolikšna, kot možnost zadetka sedmice na loteriji.” “Nocoj bo sijal četrti ka­men od Sonca.” “Mars ima dve majhni luk­nji.” To, da je siromak kriv za letošnje XXL poletje, je pa tako ali tako že skoraj dokaza­na teorija. Mediji, da letos temu ne bo tako, si  oglejte si kratko razlago letošnje VELIKE Marsove opozicije.

Kako sem s svojim teleskopom opazoval Mars?

Mars je bil že osupljivo svetla prikazen na ju­tranjem nebu, ko sem kaka dva meseca pred dnevom srečanja pričel z malo bolj rednimi opazovanji. To je bil naporen čas, povezan z zgodnjim vstajanjem in/ali poznim odha­janjem spat, a še predobro se spominjam predlanske opozicije z lepotno napako v po­dobi globalnega peščenega viharja, ki je pla­net spremenil v brezoblično rdečkasto žogi­co. Ker je bila letos verjetnost za kaj podob­nega zelo velika, sem si hotel značilnosti Mar­sovega površja ogledati še pred viharjem. No, počasi se je Mars le pomaknil na nočno nebo in prav veličastno je izgledal, ko je ka­kor košček gorečega oglja visel nad obzor­jem.

Kako je bil Mars viden v 20-centimetrskem teleskopu pri 240-kratni povečavi; na njih ni fines, ki sem jih videl, kadar se je slika v okularju popolnoma umirila. Sever je spodaj, zahod na levi. CM (“centralni meridian”) je približna vrednost proti Zemlji obrnjenega Marsovega poldnevnika.

Do sedaj sem se Marsu posvečal prejkone na­ključno in včasih tudi uskladil tisto, kar sem videl v teleskopu s tistim, kar sem videl na karti. Letos pa… Zaradi malenkostne razlike med našim in tamkajšnjim dnem sem iz dne­va v dan opazoval nova območja, ki so se počasi prikazovala izza planetovega zahod­nega roba. Kljub veliki negativni deklinaciji je rdeči planet včasih izgledal, kot da mi je nekdo pred okular nastavil malo slabšo foto­grafijo.

Južna polarna kapa: Sprva ogromna, s prihodom poletja na Marsovo južno polob­lo pa se je vidno krčila, dokler ni od nje os­tala le majcena bela zaplata. Na njenem ro­bu sem zelo redko opazil kake zajede, pona­vadi je bila zelo pravilne, ovalne oblike.

“Veliki obroč”: Pas temnih lis, ki obkro­ža Marsov globus južno od ekvatorja. Tu so trikotna Syrtis Major, Sinus Meridiani in Sinus Sabaeus, ki kot srednjeveški oblegoval­ni oven štrlita proti Sinus Margaritifer, Mare Cimmerium in Hesperia, na katero je “nari­njena” Mare Tyrrhenium, Mare Boreum pov­sem na severnem robu, Solis Lacus kot veli­ko slepo oko… (Ne vem, kako naj povem, a ko sem takole strmel v planetovo ploščico, ki jo je oranžen filter obarval v barvo posu­šene krvi, sem včasih prav fizično občutil, da opazujem svet, katerega zgodovina je zdavnaj minila. K temu so nedvomno nisopripomogla tudi imena, ki so jih zgodil opazovalci nadeli Marsovim svetlim in temnim področjem in ki delujejo neverjetno arhaično: Chryse, Utopia, Elysium, Helios, No chis, Cydonia… (Prav nič se ne bi začudil, bi slišal, da je sonda Mars Global Surveyc na področju Tharsis posnela ruševine starodavnega mesta. Zato se mi razni Casparj Yogiji, Barnacle Billiji in ‘Nin Peaksi zdijo prav butasti!!! A planet, ki je pred milijardami let veliko obljubljal, je sedaj zmrznjen kamnita, izsušena grobnica, po kateri pihajo vetrovi in kjer iz umazanega, bledo rožnatega neba sije šibko sonce.

Kako je bil Mars viden v 20-centimetrskem teleskopu pri 240-kratni povečavi; na njih ni fines, ki sem jih videl, kadar se je slika v okularju popolnoma umirila. Sever je spodaj, zahod na levi. CM (“centralni meridian”) je približna vrednost proti Zemlji obrnjenega Marsovega poldnevnika.

Dogajanja v atmosferi: Niti z modrim niti z zelenim filtrom nisem videl nobeni meglic ali oblakov. Ali pač? Mogoče je tisto, zaradi česar sta depresiji Hellas in Argyre tako svetli, prav megla.

Faza: Pri čisto prvih opazovanjih je manjkalo malo zahodnega roba, a že 19.julija faze nisem več opazil. Enkrat oktobra pa bi se morala pojaviti na vzhodnem koncu.

Vrtenje planeta je bilo očitno že po urici ali dveh.  V tem času sem korenito spremenil mnenje o Marsu kot o objektu, ki zahteva do konca izurjenega opazovalca z velikim refraktorjem in temnim opazovalnim mestom. Celo iz tako ušivega opazovališča, kot so Medvode, se da na planetih videti skoraj vse.

Za resno opazovanje Marsa potrebujemo vsaj 15-cm teleskop. Še bolje več!

O teleskopu pa bi rekel tole: Tudi sam bi bil vesel, ko bi lahko, pač po potrebi, posegel po optimalnem teleskopu za tisto opazovanje, ki bi ga imel v načrtu. A kakor velika večina amaterjev se moram zadovoljiti z enim samim, bolj ali manj kvalitetnim. Vsa umetnost je le v tem, da sem se sprijaznil z njegovimi slabimi stranmi in maksimalno izkoristil dobre. Tako lahko (pa naivna hvala gor ali dol) iz več kakor polnoletnega Newtona izvlečem toliko, da sem prepričan, da se iz inštrumenta enake velikosti prav veliko več izvleči ne da. Tole bo nemara komu prišlo prav naslednjič: Predvsem Mars je nebesno telo, kjer bomo bolj malo videli, če bomo ob okularju izvajali položaje indijskih fakirjev. Udoben, nastavljiv stol in lepo vodljiv teleskop v kombinaciji z osnovno astronomovo lastnostjo – potrpežljivostjo, pa nam bo Mars počasi, a zagotovo razkril marsikatero skrivnost. Mogoče lahko uporabimo filtre za vizualna opazovanja. Sam praktično nisem šel na teren brez oranžnega in nevtralno sivega, včasih pa sem uporabil še modrega in zelenega.

Že 20-cm f/6 teleskop tipa Newton resnemu in natačnemu opazovalcu na Marsu pokaže številne podrobnosti.

Čeprav bo Mars še nekaj časa primeren za opazovanje, se je njegov spektakel končal. Prav tako pa tudi poletje, ki je v kratkih nočeh in dolgih vročih dneh s premnogimi lepotami razveseljevalo oko.