Tako kot vsako leto v začetku avgusta bomo tudi letos doživeli meteorski roj Perzeidov. Naj bo meteorjev veliko ali malo, v obeh primerih moramo biti dobro pripravljeni na opazovanje. K opazovanju vabim vse, začetnike, pa tudi bolj izkušene opazovalce. Opazovanje se v resnici začne že podnevi. Poskrbeti moramo, da bomo ponoči toplo oblečeni, saj meteorje najlaže opazujemo z ležalnika, dobro zaviti v odeje ali v spalno vrečo. Ne smemo pozabiti, da so noči, kljub temu da je poletje, vlažne in posebej v hribih hladne. Dobro je, če si opazovalno mesto ogledamo že podnevi; naj bo daleč od naselij, najbolje v bližini kakšne planinske koče. Pripraviti si moramo hrano in pijačo, ker nam to pomaga prebedeti noč. Redki zelo izkušeni opazovalci opazujejo sami, zato je bolje, če opazujemo v skupini.
Vizualna opazovanja
Najbolj razširjen način opazovanja je preprosto gledanje in ocenjevanje. Za vizualno opazovanje moramo biti spočiti, oči si moramo vsaj 20 minut privajati na temo. Skupino organizirajmo tako, da imamo opazovalce, ki gledajo v različne smeri, in zapisovalca. Svetilka, ki jo bomo uporabljali, naj bo zasenčena z zelenim ali rdečim filtrom. Zelo dobro se kot svetilo obnese LED dioda, ki jo prek 1000-ohmskega upora vežemo na 4,5-voltno baterijo. Pojav meteorja opazovalec označi s klicem: »Meteor!« Zapisovalec pa zabeleži čas na sekundo natanč no. Priporočljivo je imeti radijsko sinhronizirano uro (DCF-77), čas zapisujemo v svetovnem času, to je SEČ (srednjeevropski čas) minus ena ura oziroma SEPČ (srednjeevropski poletni čas) minus dve uri. Opazovalec narekuje še svojo oceno: sij, trajanje, dolžina in pripadnost roju. Za oceno sija lahko za primerjavo uporabljate magnitude zvezd, ki so podane v karti na sredini Spike.
Sij meteorja beležimo na 0,5 magnitude natančno. Najteže je oceniti čas trajanja meteorja, ker se v večini primerov pojavijo samo za 0,3 sekunde. Nekateri si pomagajo tako, da za primerjavo dolžine trajanja sami pri sebi izgovorijo: »Osem-in-dvaj-set« ali kakšno drugo besedo, ki naj bi jo izgovarjali eno sekundo. Trajanje beležimo na 0,1 sekunde natančno. Za ocenjevanje dolžine uporabljamo iztegnjeno roko. Ped iztegnjene roke vidimo pod kotom 25 stopinj, pest pod kotom 8 stopinj, prst ima debelino 2 stopinji, razmik med palcem in kazalcem pa znaša 15 stopinj. Dolžino beležimo na stopinjo natančno.
Pripadnost roju ugotovimo, ko podaljšamo meteor v nasprotni smeri leta in ugotovimo, ali ta smer seka območje, kjer je radiant, pri Perzeidih je to v bližini razsute kopice Ha/hi. Lahko zapišemo tudi razne druge opombe, kot so: barva, sled in njeno trajanje, zvok … Za zapisovanje po navadi uporabljamo standardne formularje IMO, če teh nimamo, si sami naredimo tabele, v katere vpisujemo podatke: točen čas, magnitudo, trajanje, dolžino, pripadnost roju, druge opombe. Zraven je treba napisati še: ime in priimek opazovalca, kraj in njegove geografske koordinate, nadmorsko višino, mejno magnitudo, stopnjo oblačnosti, točen začetek in konec opazovanja in odmore.
Fotografsko opazovanje
Posnetki meteorjev so sorazmerno redki, ker so utrinki hitri in dokaj šibki. Ocenili so, da na 100 ur snemanja posnamemo 2 do 3 meteorje. Najenostavneje je, da položimo fotoaparat na ravno podlago, objektiv naj bo usmerjen proti zenitu, daljša stranica posnetka pa v smeri sever jug. Zelo dobro je, če imamo širokokotni objektiv (20- milimetrski, 16-milimetrski, 8-milimetrski). Verjetno vas bo večina snemala s klasičnim objektivom, ki ga dobimo skupaj s fotoaparatom. Zaslonko najprej popolnoma odpremo, nato pa zapremo za eno stopnjo. S tem izboljšamo kvaliteto slike na robovih. Ekspozicija naj traja od 10 do 15 minut. Občutljivost nastavite na ISO 400 ali več.
Podatke snemanja skrbno beležite. Zapišite: začetek in konec posnetka na sekundo natančno, čas morebitnega meteorja, stopnjo oblač- nosti, središče posnetka ali svetlejše zvezde v polju, satelite in letala, ki prečkajo polje. Ob tem zapišite tudi svoj ime in priimek, kraj snemanja in geografske koordinate, nadmorsko višino, objektiv, zaslonko in občutljivost. Tistim, ki imate stojalo za fotoaparat, priporoč amo, da obrnete kamero za 90 stopinj stran od radianta. V primeru, če imate dva fotoaparata, opremite enega s širokokotnim objektivom in ga obrnite proti nasprotni strani neba, nasproti radiantu, spodnja stranica polja naj bo vzporedna obzorju in 20 do 30 stopinj nad njim. Slike in podatke pošljite na uredništvo Spike, kjer bodo zagotovo objavljeni.
Video opazovanje
Danes so video kamere že dovolj občutljive tudi za snemanje meteorjev. Najprimernejše so kamere za nadzor (Galerija: Mitja Govedič – VIDEO SNEMANJE METEORJEV). Camcorderji niso dovolj občutljivi, vendar lahko pred objektiv postavimo ojačevalnik slike in s tem povečamo občutljivost nad 10.000-krat. Na žalost pa je kvalitetna video oprema zelo draga, vendar se izplača poskusiti, ker je to zelo natanča in atraktivna metoda beleženja meteorjev. Za snemanje meteorjev so primerne kamere, ki imajo občutljivost, manjšo od 0,1 luxa. Vsakih 10 do 15 minut posvetite v kamero in zapišite čase na sekundo natančno, s tem lahko kasneje natančno določite čas meteorja.
Radijska opazovanja
Pri nas so radijska opazovanja po krivici zanemarjena, opremo ima praktično vsak doma. Za opazovanje potrebujemo navaden radijski sprejemnik ali transistor, dobro je, če ima LED ali LCD skalo frekvenc. Radio uglasimo na FM področju na postajo, ki je ne »vidimo« in je zato tudi ne slišimo. Za nas so najprimernejše radijske postaje v Nemčiji ali švici, ker so med nami in temi postajami Alpe. Med letom skozi ozračje meteor ogreje pline v atmosferi, jih ionizira, ionizirani plini pa odbijajo radijske valove in tako postane oddaljena postaja slišna. Na ta način lahko beležimo meteorje tudi podnevi. To je zelo privlač na metoda, ki nas nič ne stane. Če se šum močno poveča ali celo zasliši glasba, je padel meteor. Tudi tu beležimo točen čas meteorja in trajanje meteorja na 0,1 sekunde natančno.
In memoriam: Nikolaj Štritof (1965-2017)
Maja letos je Astronomsko društvo Javornik izgubilo dolgoletnega čana Nikija, ki je bil pravi steber tega najstarejšega astronomskega društva v Sloveniji. Štritofa je poznal vsak, ki se je v pionirskih časih slovenske ljubiteljske astronomije ukvarjal z opazovanjem neba. Bil je legenda, brez katerega astronomski tabori na Javorniku niso mogli miniti. Bil je posebne sorte človek, poln izvirnih astronomskih idej, nenavadnih domislic, širokih kulturnih obzorij in svojevrsten šaljivec, ki mu ni bilo enakega. Bil je pismen onstran šolske učenosti, prevajalec, novinar in še marsikaj.
Niki je rad užival življenje in predvsem v jasnem in manj jasnem nebu, na katerem je videl zvezde do 7. magnitude, včasih tudi Jupitrove lune brez daljnogleda in pogosto stvari, ki so bile bolj »zapetim« kolegom nedosegljive.
Za slovensko amatersko srenjo je bil Niki pomemben element, kot nekakšen agens oziroma gonilna sila iz ozadja, ki je mlade in stare spodbujal k resnim astronomskim opazovanjem, ki niso le sama sebi namen, temveč imajo lahko velik pedagoški in znanstveni pomen. Ponovno objavljen članek “Opazovanje, fotografiranje, snemanje in poslušanje Perzeidov” iz drugega letnika Spike (1994) priča o njegovi zavzetosti za čim širši diapazon astronomskih opazovanj in sporočanje rezultatov mednarodnim astronomskim organizacijam, ki se denimo ukvarjajo z meteorji ali spremenljivkami ali z gravitacijskim mikrolečenjem.
Nikija bomo ohranili v lepem spominu in se še dolgo spominjali njegovih številnih epigramov in anekdot.
Andrej Guštin