Time lapse oz. sekvenčna fotografija popolnega Luninega mrka! Kako? Zelo enostavno! Time lapse oz. sekvenčna fotografija, torej zaporedno snemanje nekega objekta v določenih časovnih intervalih in potem montaža fotografij v film je postala s sodobnimi digitalnimi fotoaparati in hitrimi računalniki dostopna tehnika, s katero lahko sledimo rasti fižola, vzhajanju testa, itd. V astronomiji pa lahko naredimo prav zanimive in dinamične filmčke, najpogosteje vrtenja neba. Popolni Lunin mrk je zanimiv izziv za sekvenčno slikanje, bolje rečeno kar zahteven izziv, vsaj glede na dokaj skromne izdelke, ki jih najdemo na internetu. Težav pri tem je več: sledenje Luni, morda Zemljini senci, velika razlika svetlosti osvetljenega in „mrknjenega“ dela Lunine ploskvice v delni fazi mrka, ostrina slike in še marsikaj.
Ob letošnjem popolnem Luninem mrku sem se odločil, da se spoprimem s tovrstnim izzivom. Pri tem sem uporabil apokromatični refraktor 127 mm f/7,5, v katerega gorišče sem namestil zrcalnorefleksni fotoaparat, ki zmore sekvenčno fotografiranje. Najpomembnejša in najtežja odločitev je bila izbira časov osvetlitve posnetkov. Kot najbrž veste, je svetlost Lunine ploskvice ob mrku težko vnaprej oceniti, vsekakor pa ne morete shajati s konstantno ekspozicijo tekom vseh faz mrka. Moja želja je bila, da bi bil filmček čimbolj podoben temu, kar smo pri mrku lahko videli z očmi, ne da bi mi bi bilo treba več tisoč fotografij vsako posebej obdelovati v Photoshopu. Rdečkasto barvo dela Lune v senci začnemo zaznavati, ko je ta dobro polovico v senci. Večina fotografij delnega mrka trpi zaradi podosvetljenosti „mrknjenega“ dela Lune, zato se predvsem pri sekvenčno narejenih filmčkih rdečkasta barva začne videti šele, ko je popolni mrk. Ker sem imel na razpolago le en fotoaparat, sem se pač moral odločiti za varianto, da avtomatiki prepustim izbiro časov osvetlitve. Kasneje se je pokazalo, da je bila odločitev (skoraj) pravilna. Poleg tega sem se odločil tudi za majhen ISO 100, pri čemer sem tvegal, da bodo ob popolnem mrku časi hudo dolgi. Pokazalo se je, da so pri tej občutljivosti časi osvetlitve in pri moji optični konfiguraciji 1/100 sekunde za polsenčno fazo mrka in 5 sekund ob centralnem delu mrka. Da bi bil filmček tekoč, je bil časovni interval med posnetki 12 sekund. In tako je v Braniku s Pentax K5 II nastal, sekvenčni film letošnjega izrednega popolnega Luninega mrka.
Pri snemanju je najbolj nagajala burja z močnimi sunki in posledično skromen seeing – ob polsenčni fazi mrka se lepo vidi valovanje roba Lunine ploskvice. Iz svoje lokacije seveda tudi nisem mogel posneti konca mrka, zato je ob koncu filmčka videti, kako slika Lune migota, ker gre za drevesom, ki ga močno ziblje burja. Pri takem početju velja imeti pomočnika, v mojem primeru je bila to hčerka Liza, ker je kljub avtomatiki veliko predpriprav in dela. Morda nasvet. Pri takem slikanju Luninega mrka je dobro imeti podvojeno, najbolje identično opremo, in z aparatoma slikati z različnimi nastavitvami časov.