Predavanja o arheoastronomiji

0

Inštitut za prostorske in antropološke študije ZRC SAZU vabi na predavanja o arheoastronomiji v Atriju ZRC 3., 4. in 5. septembra 2018 ob 19. uri. Predaval bo dr. Juan Antonio Belmonte, raziskovalec na Instituto de Astrofisica de Canarias in profesor na Univerzi La Laguna, Tenerife.

Astronomija je ena najstarejših ved in prav na podlagi opazovanja gibanja nebesnih teles temelji sleherni natančnejši koledar. Kar pa danes le še malokdo ve, saj nam časa ne odmerja več sonce s svojo svetlobo in tudi ne zaziramo se več v nebo, ko bi radi ugotovili, kod plujemo, recimo. V antiki in še starejših civilizacijah pa je imela astronomija nepogrešljivo vlogo. Veda, ki iz arheoloških ostalin skuša razbrati, kako so si nekdanja ljudstva razlagala nebesne pojave in si z njimi pomagala pri orientaciji v prostoru in času se imenuje arheoastronomija.

Juan Antonio Belmonte Avilés

Juan Antonio Belmonte Avilés je raziskovalec na Instituto de Astrofísica de Canarias in profesor na Oddelku za astrofiziko Univerze La Laguna (Tenerife, Španija). Diplomiral je iz fizike na Univerzi v Barceloni (1985) in doktoriral iz astrofizike na Univerzi La Laguna, Tenerife (1989), kjer je študiral tudi jezik in hieroglifsko pisavo starega Egipta. Potem ko je opravljal raziskave na področjih zunajsončnih planetov in zvezdne fizike, se je njegovo zanimanje osredotočilo na arheoastronomijo. Rezultati njegovih raziskav, objavljeni v vrsti znanstvenih monografij, člankov in poglavij v knjigah, ga uvrščajo med najvidnejše strokovnjake za arheoastronomijo in kulturno astronomijo v svetovnem merilu. Bil je direktor Muzeja znanosti in vesolja na Tenerifeju (1995-2000) in predsednik Evropskega združenja za astronomijo v kulturi (SEAC; 2005-2011). Slednje mu je leta 2012 podelilo nagrado “Carlos Jaschek” za prispevke k disciplini. Trenutno je sourednik osrednjih revij za zgodovino astronomije in kulturno astronomijo, Journal for the History of Astronomy in Archaeoastronomy: The Journal for Astronomy in Culture. V zadnjih letih je opravil obsežne raziskave o astronomskih tradicijah starih civilizacij v Sredozemlju, zlasti v Egiptu, pri čemer se je posvetil predvsem astronomskemu pomenu orientacij v arhitekturi in drugih usmeritev, ohranjenih v prostorski razporeditvi arheoloških ostankov, tako na posameznih najdiščih kot na širših območjih.

Povzetki predavanj:

Kozmične pokrajine starega Egipta (3. septembra ob 19. uri)

Na stenah templjev boginje Hator v Denderi in boga Horusa v Edfuju je večkrat upodobljen obred “napenjanja vrvi”, pri katerem se omenja severno, neminljivo egiptovsko ozvezdje Meskhetyu (naš Veliki voz ali Ursa Major), ki ga je opazoval faraon pri določanju usmeritve svetišč. Vendar se pogosto trdi, da so templji, zgrajeni vzdolž Nila, usmerjeni s svojo osjo v skladu z lokalno topografijo, ki jo določa reka. Naše več kot deset let trajajoče raziskave v Egiptu so pokazale ne le, da sta obe možnosti resnični, temveč da sta tudi komplementarni. Starodavni Egipčani so vse od začetka svoje civilizacije izbirali določene geografske predele, ki so ustrezali tako topografskim kot astronomskim kriterijem in jim tako omogočali, da ustvarijo kozmične pokrajine. Tej tradiciji lahko sledimo od zore do zatona njihove civilizacije, od protodinastičnega do rimskega obdobja. S primeri nekaterih najbolj posvečenih krajev Črne dežele bo predavanje pokazalo, kako so se Abidos, Memfis, Tebe, Dendera in drugi kraji preoblikovali v prave kozmične pokrajine, ki odsevajo egipčanski pogled na svet v posameznih obdobjih: od astralne eshatologije piramidnih besedil  Starega kraljestva do vrhuncev sončnega kulta, kot se odraža v tempeljskem kompleksu Karnak v Luksorju.

Petra: svete zemeljske in nebesne pokrajine Nabatejcev (4. septembra ob 19. uri)

Petra, starodavna prestolnica Nabatejcev v današnji Jordaniji, je bila v središču zanimanja naše raziskovalne skupine, odkar smo pred dvema desetletjema začeli terensko delo v pokrajini. Decembra 2015 in marca 2018 smo mesto ponovno obiskali, da bi dokumentirali dogajanje ob zimskem solsticiju in pomladnem enakonočju. Da bi razumeli nabatejski koledar, smo preučili in primerjali zgodovinske, etnografske, epigrafske in arheološke podatke. Analize teh raznovrstnih virov so razkrile pomembnost obeh ekvinokcijev in zimskega solsticija v lunisolarnem koledarju, kot tudi relevantnost romanj ob ključnih trenutkih leta; efekti svetlobe in sence, ki jih je bilo mogoče opazovati na glavnih spomenikih Petre, potrjujejo pomen teh datumov za Nabatejce. Zimski solsticij, pomemben mejnik v nabatejskem kultnem koledarju, je bil praznik, posvečen bogu Dushara in boginji Al-Uzza, osrednjima božanstvoma mesta. Obredne dejavnosti so verjetno vključevale procesijo, ki se je po poti, v ta namen vklesani v kamen, vzpenjala od svetišč v centru mesta do znamenite stavbe Ad-Deir. Pomen pomladnega in jesenskega enakonočja v obrednem koledarju odseva v povezavah z obeliski Zib Attuf in drugimi svetimi kraji Petre in okolice. Z umeščanjem svojih stvaritev v skladu s pomembnimi nebesnimi dogodki so Nabatejci ustvarili svojevrstno posvečeno pokrajino, ki je mojstrovina v svetovnem merilu.

Astronomija in svetovna dediščina: iberska paradigma (5. septembra ob 19. uri)

V Mednarodnem letu astronomije, 2009, sta UNESCO in Mednarodna astronomska zveza (IAU) dala pobudo za preučevanje človekovega zanimanja za nebo in povezav med kulturnimi pokrajinami in opazovanjem nebesnih pojavov. Na osnovi rezultatov teh raziskav naj bi bilo mogoče predlagati posamezne primerke tvarne in netvarne astronomske dediščine za vpis v register svetovne kulturne dediščine. Dejavnosti, ki so sledile, so pripeljale do ustanovitve posebne komisije na skupščini IAU v Honoluluju, avgusta 2015 (IAU Commission CC4, “World Heritage and Astronomy”, v sklopu Oddelka C, “Outreach, Education and Heritage”). Poleg razvoja tega procesa bodo v predavanju orisani načini implementacije omenjene pobude. Sledil bo prikaz posameznih primerov, osredotočen na avtorjeve izkušnje v Španiji: govor bo o uspešni paradigmi, ki je privedla do vpisa dolmenov v Antequeri na seznam svetovne dediščine, o pobudi za razglasitev zemeljsko-nebesne kulturne pokrajine na otoku Gran Canaria in o načrtih za mednarodno sodelovanje v zvezi z dolmeni, sestavljenimi iz sedmih kamnov, v pokrajini Alentejo, ki se razteza med Španijo in Portugalsko. Prav tako bodo na kratko prikazane nadaljnje perspektive v širšem mednarodnem kontekstu.

 

 

 

 

 

Delite na

O avtorju

e-Spika

Mlajša digitalna sestra tiskane revije Spika. Tiskna revija Spika je z vami že od leta 1993, digitalna Spika pa od leta 2013.