Sky-Watcher AZ-EQ6 GT Pro / opis in izkušnje

0

Po osmih letih zabave z Newtonom 200/1000 mm f/5, ki sem ga naložil na Sky-Watcherjevo montažo HEQ5 Pro, sem si zaželel opreme, ki bi bila udobnejša za in med uporabo. Predvsem, kadar nisem bil sam ob teleskopu. Še posebno, kadar so bili v družbi otroci. V takih primerih je bilo vedno potrebno podstavljati pručke ali stole ali lestve in obračati cev, da so lahko vsi dosegli okular. Pri tem se je pogosto zgodilo, da se je premaknila montaža in nastavitve za sledenje so bile izgubljene. Potem je bilo treba slediti na roke ali pa vse na novo nastaviti. Seveda tudi amaterji znamo najti objekte peš, ampak včasih to lahko traja … V letu 2016 sem se odločil in naročil teleskop Ritchey-Chretien 254/ 2000 mm f/8 s karbonsko cevjo. Tudi zato, ker je primernejši za astrofotografijo. Ker je bila HEQ5 Pro za njegovih 15,5 kilograma + fokuser + oprema prešibka, sem se moral ozreti po nosilnejši montaži. Moram priznati, da me je najprej bolj privlačil Ritchey-Chretien 304/2432 mm, vendar sta me moj ubogi križ in prostor v avtu postavila na realna tla. Nimam sreče, da bi imel stalni observatorij in se moram pač seliti na primerne lokacije. Tako sem med montažami končno izbral Sky-Watcherjevo AZ-EQ6 GT Pro, ki s svojimi 15,4 kilograma še ni pretežka, njena nosilnost 18 kilogramov za astrofotografijo in 25 kilogramov za opazovanje pa ravno dobro prenese končno izbran Ritchey-Chretien 245/2000 mm z vso opremo.

Montaža z desne (levo) in z leve strani.

Izbrana montaža je bila v času nakupa med novejšimi. Njena prednost po mojem mnenju je v tem, da prenese za 5 kilogramov več teže od EQ6 GT Pro, ima naprednejši jermenski pogon in možnost obeh načinov uporabe – altazimutalno in ekvatorialno. Izdelek je tehnično lep in rešitve kažejo, da so se z njim kar precej ukvarjali, saj je skoraj vse drugače kot pri klasični EQ6 seriji. Ima vse, kar uporabnik potrebuje. Edino kar pogrešam, so ročaji za manipulacijo. Na izdelku je dovolj prostora za dva, kar bi zelo olajšalo prijem pri prenosu in montaži na tripod. Edino, kar so ohranili od serije EQ6, je ležišče na stativu, da ni nujno potrebno kupiti novega. Enaka sta ostala tudi vijaka za nastavljanje pola. Bistvena razlika se pokaže pri nastavljanju naklona polarne osi. Dvojni način uporabe montaže je zahteval popolnoma novo rešitev. Zato so glavo montaže vpeli v masivne vilice, v katerih se lahko zavrti za celih 90 stopinj.

Naklonski vijak, v ozadju ročica sklopke rektascenzijske osi. Nerjaveča vijaka za učvrstitev altazimutalnega načina.

Nastavljanje naklona polarne osi v ekvatorialnem načinu omogoča vijak ø16 na desni strani vilic. Vijak je votel, da je možno v izvrtino umakniti kardansko ročko za lažje vrtenje vijaka, ko je ne potrebujemo. V nasprotju z drugimi montažami nastavljamo naklon te montaže enoročno in popolnoma lahkotno. Nadvse praktično! S pomočjo istega vijaka spremenimo tudi način uporabe montaže. V ekvatorialnem načinu vijak vrtimo v smeri urnega kazalca toliko časa, da rektascenzijska os doseže 88 stopinj. Takrat je navoja konec in vijak se sprosti. Glavo montaže z roko previdno zasučemo do konca in fiksiramo s posebnim vijakom s trnom na levi strani, s tem da zamenjamo položaj obeh nerjavečih vijakov, potem pa še zategnemo z velikima vijakoma na vsaki strani osi v vilicah. V tem položaju je deklinacijska os horizontalna in montaža se tehnično in programsko obnaša kot vsaka druga altazimutalna naprava. Seveda je način uporabe treba posebej izbrati tudi med inicializacijo na upravljalniku. Prednost tega načina je možnost nastavitve dveh enakih ali različnih teleskopov istočasno. Predvsem med predstavitvami, kadar je ob teleskopu več ljudi, ali pa ob namenskem opazovanju istih objektov z različnimi ali različno opremljenimi teleskopi.

Altazimutalna konfiguracija.

Zelo uporabno je to tudi za dnevno-nočno pokrajinsko-lovsko-ornitološko dejavnost. Za resno astrofotografijo ta način ni primeren, razen z dodatno opremo za sledenje vrtenja vidnega polja. Za pritrditev drugega teleskopa je montaži v kompletu dodano drugo sedlo, ki se ga montira na konec utežne osi. Sedlo omogoča medsebojno uskladitev teleskopov po višini, ne pa tudi po azimutu. Običajno to niti ni zelo nujno. Če pa že, je potrebna dodatna oprema (letev in obroča) za vpetje drugega teleskopa. Navodila opozarjajo, da je dva teleskopa možno uporabljati samo v altazimutalnem načinu, vendar sem jaz že pri prejšnji opremi eksperimentiral z Maksutovom 102/1300 ali in fotoaparatom na dodatno kupljenem sedlu za utežno os ekvatorialne montaže HEQ5 GT Pro. Za primer – Lunin mrk sem odlično posnel s Canonom EOS 500D v gorišču Maksutova, medtem ko so prijatelji z menoj uživali ob pogledu na rdečo Luno skozi Newtona. Enako konfiguracijo občasno nastavljam tudi na AZ EQ6.

Dva teleskopa v ekvatorialnem načinu.

Res pa je, da obstaja nevarnost, da bi Maksutov trčil v noge stativa. Vendar se to ob pravilni namestitvi in z glavo na pravem mestu ne zgodi. Nova montaža tako ali tako nikoli ne gre prek meridijana, ampak se vedno obrne v drugo lego. V altazimutalnem načinu je možno na utežno os naložiti teleskop z opremo v enaki teži kot uteži, ki bi bile potrebne za uravnoteženje glavnega teleskopa. Na omrežju je cel kup slik in videov, ki kažejo, kaj vse fantje naložijo gor. Montažo povrnemo nazaj v ekvatorialni način v obratnem zaporedju operacij. Najprej sprostimo vse vijake na vilicah in potem nežno nagnemo deklinacijsko os toliko, da naklonski vijak prime (zelo gladko) in ga zavrtimo v protiurni smeri do lokalnega položaja pola. Med inicializacijo na upravljalniku izberemo ekvatorialni način in naprava se tehnično in programsko uporablja kot vsaka druga ekvatorialna montaža. Proizvajalec v navodilih opozarja, da ni priporočljivo menjati načina pod obremenitvijo. Vendar so me triletne izkušnje s to montažo naučile, da je to možno brez težav in zelo udobno, če uporabnik to počne s spoštovanjem in poznavanjem delovanja naprave. Jaz to počnem že od vsega začetka. Predvsem zato, ker je težko dobro uravnovesiti opremo v altazimutalnem načinu in ker mi je kar velik R-C 254/2000 dokaj težko vstaviti v sedlo v navpičnem položaju.

Ročica sklopke za rektascenzijsko os in naklonski vijak. Sklopka deklinacijske osi in delno izvlečena utežna os. Glavno vpenjalno sedlo.

Zato v takem primeru na montažo obesim vse potrebno, jo v ekvatorialnem načinu skrbno uravnotežim in nato zamenjam način. Za lažji tek naklonskega vijaka je dobro malo pomagati s tem, da z eno roko rahlo podpremo utežno os. Morebitna skupna obremenitev montaže do 50 kilogramov seveda ni šala. Če se sedaj preselimo malo više, ima montaža – kot vse druge tovrstne naprave – obročke za nastavitve rektascenzije in deklinacije z zavorami in oznakami za obe polobli, 90-stopinjsko menzuro za nastavljanje višine pola in seveda ob okularju polaroskopa tudi obroče za klasično eksaktno nastavljanje položaja Severnice. Res je, da se zadnji obroči uporabljajo vedno manj, posebno pri AZ EQ6, ker so ji vstavili posodobljen retikel. Le-ta omogoča neposredno nastavljanje ure, ki jo za Severnico na osnovi datuma, časa in lokacije izračuna upravljalnik. Če je os polaroskopa natančno skolimirana, je ta na- čin nastavljanja Severnice dovolj tudi za začetno astrofotografijo. Jaz sem napravil še korak naprej in sem si retikel zasukal v vertikalo v HOME poziciji. Tako mi je potrebno pri iskanju Severnice samo še teleskop začasno obrniti povprek, da se odpre polaroskop.

Shema novega retikla polaroskopa.

Prijatelju sem zadnjič podobno priredil tudi klasični retikel na EQ6. Tako na rektascenzijskem obroču nastavi uro z upravljalnika in potem ustrezno obrne montažo in spravi Severnico v mali krogec. V zadnjem času sem v ponudbi našel novejša pripomočka iOptron iPolar Electronic Polar Sscope in QHY Pole Master. Veselilo bi me vsaj enega preizkusiti v praksi. Za tiste, ki jih morda zanima novi retikel, ga je možno kupiti! Iz dosedanjih izkušenj ocenjujem, da so poseben dosežek pri AZ EQ6 koaksialne sklopke za fiksiranje osi. V nasprotju z vsemi drugimi Sky- Watcherjevimi montažami so tukaj presenetili z močnimi, a zelo priročnimi vzvodi. Za rektascenzijsko os je tik za obroči za nastavljanje Severnice ročica, ki se premika prečno okoli osi za približno 30 stopinj in v tem območju odločno zavre os. Ročico je možno z odvitjem-privitjem prestavljati v več položajev in s tem vplivati na moč zavore.

Za deklinacijsko os so zavoro namestili na ležišče utežne osi. Ta zavora ima tri ročice in precej daljši hod. Upravljanje zavor je izredno lahkotno, ker ni potrebno pretirano zategovanje. Primeta takoj, ko ju upor ustavi. Zelo priročne so ponoči, ker jih ni treba iskati. V povezavi z zavorami moram omeniti, da so osi opremljene z enkoderji, ki beležijo obrate osi. Tako je možno nastavljen teleskop med opazovanjem obračati tudi ročno, na ukaz pa se vedno vrne na zadnjo opazovano smer ali pa v novo, prek upravljalnika nastavljeno smer. Tudi če se zgodi, da se po nesreči ali pomotoma teleskop premakne, se na ukaz vedno vrne na zadnji položaj. Seveda dokler se po nerodnosti ni prekinila tudi elektrika ali premaknil stativ. Osnovna utežna os, ki ima premer 25 milimetrov in je dolga 207 milimetrov, je spravljena v telo montaže. Za uporabo jo izvlečemo in učvrstimo z vijakom. Možno jo je podaljšati s priloženim 150 milimetrov dolgim podaljškom za večjo ročico, ki se ga privije na konec osi. Z montažo sem dobil dve 5-kilogramski uteži, vendar sem kar hitro ugotovil, da za moje potrebe ne bosta dovolj, tudi s podaljškom ne. Torej imam sedaj štiri 5-kilogramske uteži in jih običajno obesim na podaljšano utežno os, da jih laže enakomerno razporedim. Uteži se, kot je to običajno, pred zdrsom zavarujejo z vijakom na koncu osi. Teleskop na montaži nosi masivno sedlo z dvema velikima vijakoma. V sedlo je možno vpeti tako ozke montažne letve tipa Wixen kot široke tipa Losmandy.

Losmandy drsnik v osnovnem položaju. Losmandy drsnik s kilogramsko utežjo v ravnotežnem položaju. Napajalni silikonski kabel in kabel upravljalnika

Enako je tudi dodatno sedlo za na utežno os. Z uravnoteženjem teleskopa po deklinacijski osi sem imel težave, ker sem opremljen teleskop zelo težko pomikal vzdolžno v sedlu. Zato sem si omislil Losmandy drsnik za montažno letev, na katerega privijem kilogramsko utež. S pomikanjem po montažni letvi je možno teleskop z vso opremo lahkotno, natančno in sproti uravnotežiti. Pri pospravljanju teleskopa utež odvijem, drsnik pa pričvrstim na preizkušeno mesto na letvi, kjer mi služi pri vpenjanju teleskopa v sedlo za osnovni položaj in varovalo proti zdrsu. Za shranjevanje in transport sem si tako za montažo kot za teleskop nabavil zelo dobre torbe GEOPTIK, ki so inteligentno umerjene prav za izbran tip teleskopa in montaže. Praktično je to, da enostavno vzameš iz originalne škatle stiroporno ali penasto polnilo in ga vložiš v torbo. S tem je za varnost naprav maksimalno poskrbljeno. Jaz sem si naknadno v polnila izrezal nekaj neškodljivih odprtin za dodatno drobno opremo, ki sodi k vsaki taki napravi. Tako ne potrebujem nobene dodatne torbe ali kovčka. Montažo žene enosmeren tok 11–16 voltov pri toku min. 3 ampere. V kompletu je priložen kabel z vtikačem za avtovtičnico. Na stikalni strani montaže je nov dvopolni priklop, kot pri EQ8, ki se ga z ročno matico zavaruje v vtičnici in ne povzroča nobenih zapletov. Originalni kabel sem sčasoma zamenjal s posebej dobavljivim silikonskim, ker je vedno mehak. Originalni je postal v mrzlih nočeh trmast in se je včasih pri obračanju teleskopa grdo zapletel.

Stikalna plošča z napajalnim vtičem. Skriti motorji in jermenski pogon. SynScan V4 upravljalnik.

Na strani priključkov na montaži so še 8-polna RJ45 vtičnica za upravljalnik, 6-polna RJ12 ST4 vtičnica za vodenje, rdeča LED nadzorna lučka in 3,5-milimetrska stereo vtičnica »snap« za vodenje DSLR kamere. V kompletu je priložen kabel za fotoaparate tipa Canon EOS. Kable za druge vrste kamer je možno naročiti posebej. Na isti plošči je še stikalo za vklop oziroma izklop. Pogon predstavljata dva, v telesu deklinacijskega dela skrita koračna motorja, ki prek zobatih jermenov in polžev obračata montažo. Pri skrbno uravnoteženem sistemu je pogon skorajda neslišen. Če je ravnotežje slabo, protestirata z brenčanjem ali blagim cviljenjem. Tega ne maram. Povezavo uporabnika z montažo predstavlja že znan Sky-Watcherjev upravljalnik. V kompletu sem dobil najnovejšega, verzije V4, s programjem verzije 04.39.05 in s spiralnim kablom z dušilko. Res je, da je imel na začetku nekakšen tik pri usmerjanju na tri zvezde. Ko sem s spleta pobral morda nekaj popravljeno nadgradnjo, pa deluje vse brez pripomb. Po obliki se upravljalnik nekoliko razlikuje od prejšnjih, dodanih pa ima nekaj novih programskih opcij. Kot prej ima upravljalnik poleg povezovalne vtičnice RJ45 k montaži še 6-polno RJ12 vtičnico za priklop na računalnik, na GPS opremo ali kamero. V kompletu je prišel kabel za povezavo na računalnik (6-polni RJ12 –> RS232). Vmesnik (RS232 –> USB) je treba dokupiti, a sem ga imel že od prej. Vtičnice za elektro priklop nima kot predhodniki in ga je treba za pogon povezati s priključeno montažo. Verjetno so menili, da je ta vtičnica, razen za nadgradnjo programja, premalo koristna ali pa morebiti obstaja še kakšen drug vzrok. Kar se programja tiče, ga uporabniki Sky-Watcherjevih montaž že dobro poznamo in o tem ne bi podrobneje tratil časa.

Naj samo naštejem:

  • Vsebuje tistih 42.000+ objektov in standardne, že uveljavljene komande.
  • Objekti so razdeljeni po kategorijah: Named Stars, Solar System, NGC Catalog, IC Catalog, Messier Catalog, Caldwell Catalog, Sao Catalog, Double Stars, Variable Stars, User Object, DeepSky Tour.
  • Ponuja različne hitrosti sledenja: Sidereal Rate za sledenje zvezd in DeepSky objektov, Lunar Rate za sledenje Luni in Solar Rate za sledenje Soncu.

Novosti med inicializacijo v zadnjem programju so:

  • Site Elevation: nadmorska višina opazovališča, ki jo določimo med podatki o lokaciji, za kompenzacijo loma v atmosferi.
  • Polaris Position in P. Scope = HH:MM – čas, ki ga nastavimo v novem retiklu v obliki 12-urne številčnice, za usmerjanje na Severnico.
  • Hour Angle of Polaris = HH:MM – čas, ki je potekel od zadnjega prehoda Severnice čez meridian, za klasično nastavljanje pola z obroči.

Na koncu inicializacije v ekvatorialnem načinu pokaže Polar Alignment Error, napaka usmeritve na Severnico. Če je napaka prevelika, tako ali tako standardno javi neuspešno nastavitev. Sicer pa lahko uporabnik na osnovi pokazane napake sam presodi glede na dejavnost ali bo nadaljeval ali pa ponovno nastavljal, seveda bolj natančno. V ekvatorialnem načinu ponuja usmerjanje na eno, dve ali tri zvezde, kot smo navajeni. V altazimutalnem načinu ponuja usmerjanje na najsvetlejšo zvezdo po regijah, na dve zvezdi ali pa dnevno usmerjanje na Sonce (seveda z ustrezno zaščito), na Luno, planete ali zelo svetle zvezde. Backlash kompenzacija za popravek mehanske napake v polžih. Elevation Slewing Limits za nastavljanje vidnega obzorja. V tem primeru montaža ne gre pod obzorje (zelo koristno pri vodenju z ra- čunalnikom). Vklopžizklop in sinhronizacija enkoderjev po posamezni osi Setting Autoguider Speed omogoča ločeno nastavljanje hitrosti pomika med uporabo avtomatskega sledenja. Setting Flipping Mode omogoča določanje prepovediždovoljenja prehoda čez meridijan (standardna je prepoved). Nova opcija je tudi Astronomical Time-Lapse Photography za povezavo kamerežfotoaparata, montaže in upravljalnika za snemanje videov in posnetkov z dolgimi ekspozicijami. Od prej poznamo PPEC – Permanent Periodic Error Correction – korekcija periodične napake pri sledenju in seveda PAE – Pointing Accuracy Enhancement – koristno je pri snemanju z zelo velikimi povečavami, ko moramo povečati natančnost sledenja v zelo majhnem območju.

Kaj pa ASCOM podpora?

Kot je pri Sky-Watcherju navada, montaža omogoča ASCOM podporo, ki skupaj z gonilnikom EqMOD povezuje delovanje montaže in upravljalnika v okoljih različnih programov – planetarijev ali pa čisto namenskih za vodenje teleskopov. Med opazovanji, kadar sem sam ali v družbi, se z montažo pogovarjam prek upravljalnika. Če se grem foto amaterja, pa za sedaj še svoj Canon EOS 500D vodim s pomočjo originalnega programa EOS Utility na prenosnem računalniku. Fotografije in video posnetke shranjujem neposredno na disk v JPG in RAW formatu. V tem primeru računalnik uporabim tudi za vodenje montaže s programom Stellarium. Mnenja so zelo različna, ampak občutek imam, da je tako vodenje nekoliko natančnejše. Seveda, če je bilo osnovno usmerjanje teleskopa izvedeno res skrbno. Moram priznati, da je moja astrofotografija še vedno v fazi učenja, sem pa vendarle uspel ujeti nekaj dogodkov, da sem z rezultati skoraj zadovoljen. Res je tudi, da zadnje čase malo bolj resno sanjam o kakšni namenski kameri.

Delite na

O avtorju

Aleksander Brcar