Slovenski astrofotografi – Boris Saksida

0

Tokrat bomo spoznali Borisa. Ja, prav tistega Borisa iz rubrike Luna in jaz, na forumu astronom.si pa ga beremo pod saxbm13. Če smo iskreni, je Boris nekakšno logično nadaljevanje prejšnjega prispevka o slovenskih astrofotografih. Nazadnje smo predstavili Davida Grgiča, no, in če je noč jasna, je nekakšno nepisano pravilo, da na tisti gozdni jasi David ni nikoli sam! Družbo mu poleg raznih divjih živali dela še Boris. Tudi tisti večer je bilo tako.

boris-saksida-luna-letalo

Boris je običajno na terenu z vso svojo razpoložljivo opremo. V globine vesolja vedno rad pogleda vizualno, obvezno pa naredi še kakšno fotografijo. Sam za sebe pravi, da ni astrofotograf, ki bi ure in ure preživljal pred ekranom računalnika in se mučil z obdelavo gore oziroma gigabajtov posnetega materiala, zato je izbral slog astrofotografije, ki ji sam pravi spominska astrofotografija. Vsekakor zanimivo za našo rubriko in predstavitev. Zakaj? Predvsem zato, da vidimo, da se da tudi z minimalnim vložkom časa ujeti neponovljive trenutke na našem nebu.

boris-saksida-komet-lovejoy

Svetel komet C\2014 Q2 (Lovejoy).

Seveda smo, kot je že v navadi, tudi Borisa povprašali po osnovnih podatkih. Kaj nam je povedal? »Prihajam iz Ljubljane, sedaj pa živim v Domžalah že ohohooo let. Za astronomijo sem se začel zanimati že zelo zgodaj, ko me je oče vsako zimo peljal gledat hokej v Tivoli. Drsališče je bilo takrat še naravno in tik ob Celovški cesti, nasproti Pivovarne Union. Seveda nisem gledal samo tekme, kot majhnega fantič a me je zanimalo vse. Enkrat sem na vzhodu videl tri svetle zvezde v vrsti. Ko sem spraševal, kaj je to, mi nobeden ni znal pojasniti. Kasneje sem nekje prebral, da so to Kosci v ozvezdju Orion. To so bili še časi, ko se o teh stvareh ni dalo nikjer nič pametnega prebrati. Daleč od časov, kot so današnji, ko je informacij preveč in imamo tako imenitno astronomsko revijo.

boris-saksida-luna-venera-mars

Luna in Venera sta vedno atraktivni tarči še posebej, če našo vesoljsko sosedo krasi pepelnata svetloba ali pa se jima pridruži še kateri od planetov, v tem primeru Mars.

Bolj resno sem stopil v astronomijo, ko sem šel v prvo službo. Takrat me je prijatelj povabil, da sva šla skupaj na astronomski sestanek društva, ki je potekal na univerzi … Tam pa sami profesorji, še Dominka se spomnim. Med njimi sem se počutil kot slepi potnik. Hitro sem bil spet na »svojem« in iskal razne novosti iz astronomije. Prva resna literatura, ki mi je prišla pod roke, je bila knjiga Vladimirja Pirnata Zanimivosti nočnega neba, v kateri je bilo nekaj zvezdnih kart, razložene pa so bile tudi nekatere osnove astronomije. Lahko rečem, da se je takrat vsaj pri meni vse skupaj začelo malo bolj resno. Kolega mi je posodil Vegin 5-centimetrski refraktor, da nisem opazoval samo s prostim očesom. Jupiter, Saturn, Luna … kako sem bil vesel teh takrat nepozabnih pogledov!

boris-saksida-lunin-mrk

Če pa Luna na svoji poti zaide v Zemljino senco, pride do mrka, kot se je to zgodilo 28. septembra 2015.

Svoj prvi teleskop sem si kupil, ko sem v BTC-ju v neki trgovini v kleti zagledal napravo iz Rusije. Bil je reflektor, izdelek tovarne LOMO, kar mi takrat ni kaj dosti pomenilo. Ta teleskop še danes kdaj uporabljam, saj je optično izredno dober.«

boris-saksida-sonce-letalo

Boris se je kar razgovoril, ko je podoživljal stare čase. Povprašali smo ga tudi, kako je zašel v astrofotografijo in zakaj ravno spominska astrofotografija? »Pred leti sem si dokupil še nekaj opreme in tudi malo boljšo montažo NEQ6, ki mi omogoča tudi dolge čase osvetlitve. Na to montažo, odvisno od objekta, ki ga želim posneti, namestim 200-milimetrski f/4 reflektor tipa Newton, 72-milimetrski f/6 refraktor William Optics Megrez ali pa 200-milimetrski f/10 Schmidt-Cassegrain.

boris-saksida-astrofotografija
No, s to opremo sem tako stopil tudi v svet astrofotografije. Da sem začel fotografirati, je največ krivo to, da sem kot vizualec včasih malo len in nedosleden in mi je postalo dolgočasno samo gledat v okular, kjer se resnici na ljubo vidi bolj malo in še to brez barv. Ko sem na teleskop prvič namestil digitalni fotoaparat in že po 30 sekundah videl barve in zanimive podrobnosti, mi je vse skupaj postalo všeč. Zato se sedaj z največjim veseljem lotevam spominske astrofotografije in ob tem neizmerno uživam. Ker pa me ravno spra- šujete, zakaj spominska astrofotografija, bom takole povedal! Ker sem na terenu običajno v družbi Davida, vidim in vem, kaj vse moraš vedeti o zajemanju, še več pa potem doma o obdelavi posnetega materiala … no, jaz sem sklenil, da se tega enostavno ne grem in zato prisegam na spominsko astrofotografijo, kjer se bolj posvečam temu, da ujamem kakšen zanimiv, kratkotrajni trenutek, ki bi sicer odšel v pozabo.«

boris-saksida-luna-venera

Kaj pa Boris predlaga vsem, ki se šele podajajo v svet astrofotografije? »Lahko rečem samo nekaj. Uporabljate svojo opremo, tudi če ni vrhunska, bodite ustvarjalni in pri tem uživajte. Astronomija in astrofotografija sta lahko zelo zabavni!« Za konec lahko dodamo še, da je Boris eden redkih, ki nam na uredništvo samoiniciativno pošlje kakšno fotografijo s terena in mi jo z največjim veseljem objavimo na našem Facebook profilu.

boris-saksida-triglav-sonce

Zahajanje Sonca za Triglav, posneto iz okolice Domžal.

Delite na

O avtorju

Matej Mihelčič

Urednik Spikinega spletišča, astrofotograf in organizator astronomskih srečanj.

Komentirajte