Slovenski astrofotografi – David Grgič

Po dolgem času je napovedana lepa, jasna noč in še celo brez Lune. Boris (ja, prav ta, ki nastopa tudi v rubriki luna in jaz), me že zgodaj popoldan obvesti, da bosta to noč z Davidom preživela na standardni jasi pri Leskovcu. Ni časa za obotavljanje, si rečem! Tejo prijazno prosim, da nam pripravi jabolčni zavitek (študelj), saj lačni fantje v takšni zimi res ne bi dočakali jutra. Ko se stemni, se še s toplim zavitkom in v debeli puhovki odpravim na jaso. Ko pridem, fanta že počivata vsak na svojem stolu. Pravita, da imata že prvo pavzo. No, saj sta bila pridna, teleskopi (tisti, namenjeni fotografiranju) že veselo brnijo in nabirajo fotone …

astrofotograf-david-grgic-meglicaB33

Kdo je David Grgič? Za mnoge je to tisti fant, ki ga na vsakem Messierjevem maratonu lahko gledamo le v hrbet! Če ni prvi, je pač drugi, skratka odličen opazovalec in maratonec! Je tudi eden tistih, ki poleg tega, da ga zanima digitalna fotografija, še vedno najde čas za vizualno opazovanje. David je rojen Kraševec, ki se je po odhodu na Fakulteto za elektrotehniko preselil v Ljubljano, in tam obtičal vse do danes. Poklicno se večinoma ukvarja z informacijsko podporo trgovanju z električno energijo, modeliranjem, ekonomskimi analizami in simulacijami, vse to bolj v razvojnem kot pa operativnem smislu. Ko ni v službi, ponoči lovi fotone in opazuje, podnevi pa kolesari (redno se srečujemo, jaz v avtu, on na kolesu) ali teče, seveda pa ob vsem tem ne pozabimo, da mu 99% prostega časa vzame njegov največji ponos – nekajmesečni sinko Jon.

astrofotograf-david-grgic-M100

Kot vedno nas je tudi tokrat zanimalo, zakaj lahko astronomija nekoga tako zasvoji? Kje najde voljo, da vso kramo za astrofotografijo in vso kramo za vizualno opazovanje naloži v avto, se odpelje na lokacijo (vsaj 30 minut vožnje), vse razloži, postavi, sestavi (ob tem vedno upa, da se v temi kaj ne polomi ali pokvari), nacentrira … (zakaj pri tem preverjeno ne zmrzuje, izveste v nadaljevanju!), opazuje, fotografira in na koncu pospravi, spakira, se odpravi (se spet vozi 30 minut), se parkira in potem vse res lično pospravi in zloži v posebej za to namenjeno shrambo. Brez heca, tako to je pri Davidu!

Kje je dobil motivacijo, voljo, zagnanost? »Že odkar se spomnim, me je zanimalo naravoslovje in tehnika. Ko sem bil na koncu osnovne šole, mi je v roke prišla knjiga Vesolje v eksploziji, kjer me je presunilo, da je vesolje še marsikaj več kot samo protoni, nevtroni in elektroni na eni strani ter planeti na drugi strani. Prvič sem slišal za kvarke, leptone, sile, jate galaksij, Veliki pok, in vsaj kakšno zadevo od tega sem si želel videti. V knjigi je bila tudi slika meglice Konjska glava, posneta v 70-ih letih prejšnjega stoletja na profesionalnem observatoriju, ki se mi je zdela noro dobra (in sem jo šel pred leti, ko sem sam posnel B33, primerjati z mojo, in upam, da ne bo izpadlo preveč samovšečno … ampak sedaj se mi zdi tista v knjigi milo rečeno … uboga). V tistem obdobju sem tudi poskusil z daljnogledom ujeti Halleyjev komet, na žalost neuspešno, zaradi pomanjkljivega poznavanja neba, ampak sem odločen čez 45 let popraviti napako. Po veliko letih sanjarjenja o teleskopu sem si takrat pregrešno dragega 25-centimetrskega Newtona na ekvatorialni montaži omislil kmalu po kometu Hale-Bopp (od vseh videnih kometov zame še vedno na prvem mestu), ki sem ga uporabljal zgolj za vizualno opazovanje. Očitno sem bil takrat še dovolj mlad in »gimnastičen« za take podvige.«

meglica-sh2-129

Kot smo omenili že v uvodu, je David res vrhunski opazovalec, kakršnih danes – v poplavi digitalne astronomije – ni več veliko. Praktično ga ni Messierjevega maratona, na katerem ni sodeloval ali bolje re- čeno krojil vrha. Njegova premišljeno izbrana opazovalna flota obsega vrhunsko opremo za vizualno opazovanje (med drugim tudi velik 20-inčni teleskop tipa Dobson) in opremo, ki mu omogoča, da med časom, ko on brezskrbno (ne vedno!) vizualno raziskuje globine vesolja, zbira fotone oddaljenih galaksij in meglic. »Med samim zajemanjem posnetkov na terenu si krajšam čas z vizualnim opazovanjem, pri čemer mi je glavni izziv »na roke« (brez računalnikov in GoTo-ja) poiskati objekte globokega vesolja. Samih objektov običajno potem ne opazujem in ne analiziram v nedogled, ampak se razmeroma hitro premaknem proti naslednji tarči. Tudi planete običajno pogledam zelo na hitro, razen v redkih primerih izjemno dobre razločljivosti (seeinga).«

astrofotograf-david-grgic-opazovanje

Skratka, David prisega na dve muhi (še bolje na tri ali štiri) na en mah! Kako pa se je začela njegova astrofotografska pot? »Sama dnevna fotografija me je vedno zanimala in je bila povezana s potovanji po svetu v študentskih in podiplomskih letih. Najbrž je bilo le vprašanje časa, kdaj se bom opogumil montirati fotoaparat na teleskop … vendar se je to zgodilo šele pred kakšnimi osmimi leti, in to na APO refraktorju z razmeroma kratkim goriščem. Zdaj vem, da mi je to vsekakor prihranilo marsikatero neprijetno izkušnjo in dalo voljo, da sem vztrajal naprej.« Kaj pa mu je pri astrofotografiji največji izziv? Vemo, da bližnjic ni, da je na poti do vrha potrebno veliko padcev. »Pri astrofotografiji je na prvem mestu izziv nekaj posneti sam, sam prehoditi celotno pot in priti do cilja. Nič hudega, če na cilju izdelek ni primerljiv z bolj izkušenimi astrofotografi ali profesionalnimi observatoriji, važno je, da je bolje kot prejšnjič.« Če smo malo prej omenili več muh na en mah, je tukaj še en dokaz. David si je tudi pri samem fotografiranju optimiziral proces zajemanja. Kako? »Običajno istočasno snemam z več refraktorji in kamerami, kjer isti objekt snemam pri daljšem gorišču s H-alfa ali L filtrom ter s krajšim goriščem RGB kanale. Če je tudi Rimska cesta v ugodni legi, jo na sledilnem teleskopu snemam še z DSLR-jem in objektivom srednjega ali kratkega gorišča.« Skratka, na tisti mali jasi je običajno z vso svojo artilerijo v polnem pogonu od večera do jutra, če ga le ne prepodijo oblaki ali medved.

astrofotograf-david-grgic-komet-lovejoy

Naše izkušene astrofotografe na koncu vedno povprašamo še po nasvetu za začetnike. Saj veste, na začetku je tisoč težav in s pravim nasvetom gre včasih lažje. »Nasvet za začetnike je zgolj en. Če se želiš ukvarjati s tem hobijem, moraš biti vztrajen in predan, brez tega ne gre. Mnogokrat se bo zgodilo, da se boš peljal nekam daleč proč iz naseljenih krajev, zmrzoval celo noč na prostem, poslušal divje živali v okolici in na koncu prišel domov brez uporabnega materiala. Če kljub temu vztrajaš, bo sčasoma že prišel napredek.« Priznam, tisti večer smo res bolj malo opazovali. Topel jabolčni zavitek, čaj in še nekaj ostalih dobrot, zanimive debate … toda pozor, ni še konec.

David me je spomnil še na eno zanimivo štorijo z medvedom! Ja, tudi to se dogaja astronomom na terenu. »Pred leti smo z Borisom, Urošem in Jernejem šli opazovati nekam naprej od Rakitne. Proti večeru smo se peljali mimo neke vasi, večina travnikov je bila še nepokošenih, razen enega, malo ven iz vasi, in na njem je ležalo par bal sena. Ker ne želimo nikomur delati škode, smo se odločili, da opremo postavimo na tem travniku, pa še laž- je je vse skupaj na pokošeni zelenici. Ko iz avta zložimo že kar nekaj opreme, se iz vasi proti nam na traktorju pelje domačin. Mislil sem si, ojoj, sedaj bo pa kompliciral, ker na njegovem travniku »taborimo« brez njegove privolitve. Možakar se res pripelje do nas, pa nas vpraša, kaj počnemo. Odgovorim mu, da smo astronomi, pa da bi tukaj opazovali ter da upamo, da to ni problem. Prijazno odgovori, da seveda ni problem in da upa, da nas ne bo preveč motil, ker mora še pred nočjo zvoziti domov bale sena, ker sicer mu jih medvedi ponoči razkopljejo. Očitno smo bili potem tekom noči dovolj glasni varuhi travnika, da medvedi niso upali bliže …« Pa naj vam njihova peripetija ne vzame poguma! Odpravite se pod zvezdno nebo – opazujte in fotografirajte! Vsaka jasna noč, ki jo zamudite, je za vedno izgubljena.

[toggle title=”PREVERILI SMO TUDI! Zakaj Davida na opazovanjih nikoli ne zebe?” load=”hide”]Verjetno veste, kako pomembno je med opazovanji v mrzli in vlaž- ni noči obdržati topla stopala! David je mogoče marsikomu že poznan po njegovi posebni obutvi. Da lahko preživi hladne noči in vse do jutra veselo opazuje, nosi posebne ameriške bele vojaške škornje, ki jih na spletu najdete pod imenom Bunny Boots. Ti škornji so načrtovani in izdelani za ekstremni mraz in v njih boste brez težav opazovali tudi pri –53°C (glede na navedbo v specifikaciji), ne da bi vas zeblo v noge. Lahko rečemo, da niso posebno lepi in elegantni, kar pa v temi niti ni tako pomembno, so pa zagotovo topli! Njihova cena se giblje okrog 100 EUR.
Bunny Boots[/toggle]