Predlog za astronomsko opazovanje / Tri sijajne velike kroglaste kopice

0

Kroglaste kopice so nastale že v zgodnjem obdobju razvoja naše Galaksije. So starejše od galaktičnega diska in torej od vseh zvezd v okolici Osončja. To med drugim potrjuje kemična sestava njihovih zvezd, ki se precej razlikuje od Sončeve. Tipična zvezda kroglaste kopice namreč vsebuje skoraj 200-krat manj težjih elementov, kot jih najdemo v Soncu. Za razliko od razsutih zvezdnih kopic kroglaste niso zbrane v disku, ampak so razpršene v nekaj sto tisoč svetlobnih let velikem kroglastem haloju, ki obdaja Galaksijo. Najlepši pogled na kroglaste kopice – za razliko od vizualnega opazovanja meglic in galaksij – imamo pri čim večjih povečavah, takih, da še imamo kolikor toliko ostro sliko. Nenapisano pravilo je, da so pri danem teleskopu še uporabne največje povečave tiste, ki so enake premeru objektiva, izraženega v milimetrih. Zvezde v tipični kroglasti kopici so razmeroma blizu skupaj, njihovo število pa se pogosto giblje okoli milijona. Z običajnim ljubiteljskim teleskopom lahko kroglaste kopice razločimo na posamezne zvezde le na robu, proti središču pa so zvezde tako zgoščene, da jih ne razlo- čijo niti največji teleskopi na svetu. Seveda igra pri razločevanju pomembno vlogo tudi oddaljenost kroglastih kopic, ki je za vse zelo velika, saj – kot smo že omenili – naseljujejo halo naše Galaksije. Velja, da večji kot je objektiv teleskopa in večja kot je povečava, več posameznih zvezd na robu kopice lahko vidimo, ostale pa so zlite v megleno liso, ki je proti središču vse svetlejša.

V pomoč pri iskanju kroglastih kopic je nepogrešljiva dobra zvezdna karta.

Tri sijajne velike kroglaste kopice: MESSIER 3, MESSIER 5 IN MESSIER 13

Najsvetlejše kroglaste kopice na severnem nebu so celo za neizkušene lastnike teleskopov lahek plen. Messier 3 (M 3) najdemo v ozvezdju Lovska psa dvanajst stopinj severozahodno od svetle zvezde Arktur v Volarju, ki ob pomladnih večerih leži visoko na nebu. Ker je Arktur tako svetel (magnituda –0,05) in tako močno oranžne barve, pritegne pogled že s prostim očesom, njegova barva pa je v kakršnem koli daljnogledu še bolj izrazita. Na poti do kopice se vsaj za hip le ustavite pri njem. Če hočemo v kopici M 3 na robu razločiti posamezne nadorjakinje in orjakinje, potrebujemo teleskop z objektivom premera vsaj 15 centimetrov. Resnični premer kopice je sicer razmeroma velik (190 svetlobnih let), vendar pa je od nas oddaljena spoštljivih 33.900 svetlobnih let, zato je na našem nebu navidezno velika 18 ločnih minut, njen integralni sij pa je 6,2 magnitude. Zelo vpadljivi sta tudi kroglasti kopici M 5 v ozvezdju Kače (latinsko Serpens) in M 13 v Herkulu.

Privlačne kroglaste kopice severnega neba.

Prva sije z integralno magnitudo 6,0 in se po nebu razprostirata na polju s premerom 23 ločnih minut, kar predstavlja dve tretjini navideznega premera polne Lune. M 13 ima navidezni premer 20 ločnih minut in integralno magnitudo 5,8. Resnični premer obeh kopic znaša 160 in 168 svetlobnih let in sta nam pri oddaljenosti 24.500 in 22.200 svetlobnih let nekoliko bliže od M 3. Prav zaradi tega je v njima mogoče razločiti posamezne zvezde že z 12-centimetrskim teleskopom. Med omenjenimi tremi kroglastimi kopicami je med amaterskimi opazovalci najbolj znana in priljubljena M 13. Gotovo zato, ker je najsvetlejša in v izjemnih opazovalnih razmerah vidna celo s prostim očesom, njena prednost pa je tudi visoka lega na nebu ob kulminaciji. Še eno dobro lastnost ima – ni je težko poiskati. Opazimo jo na desni strani Herkulovega četverokotnika, najbolj vpadljivega dela tega ozvezdja (glejte karto). M 5 je nekoliko težje najti. Najbolje je, da najprej poiščemo svetlo zvezdo Alfa Kače (α Ser), ki sije z 2,6 magnitude in nekoliko manj svetlo Mi Kače (μ Ser, 3,5 mag), s katerima tvori M 5 skoraj enakokrak trikotnik. V pomoč pri iskanju je nepogrešljiva zvezdna karta.

Delite na

O avtorju

e-Spika

Mlajša digitalna sestra tiskane revije Spika. Tiskna revija Spika je z vami že od leta 1993, digitalna Spika pa od leta 2013.