Odkar so oktobra 2011 v vesolje poslali ameriški znanstveni satelit Suomi NPP, se je naš pogled na nočno površje Zemlje neprestano izboljševal. To so omogočili vedno boljši računalniški programi, ki so jih razvili za analiziranje podatkov s satelita. Vidne luči na nočnem obrazu našega planeta niso vse umetne in to, kakšne vidimo, je odvisno od številnih dejavnikov: od pokritja z oblaki ali s snegom, od osvetlitve, ki je odvisna od Luninih men, od severnega sija, od fotoluminiscence visoke atmosfere, od odstotka lebdečih aerosolov in prahu, od ribarjenja, izkoriščanja rudnikov, nafte ali plinov, gozdnih požarov, vulkanskih izbruhov, vegetacijskega pokritja glede na letne čase in poloblo Zemlje, od razširjenosti ledenih površin itd.
Da bi bilo mogoče podatke opazovanj primerjati med seboj, je bilo treba izdelati metode za primerjavo različnih vrst svetlobnih virov. Novejše slike virov umetne svetlobe, ki so jih dobili z opazovanji po letu 2016, so veliko natančnejše od tistih, ki so jih objavili recimo leta 2012. Z izboljšano ločljivostjo omogočajo proučevanje razvoja osvetlitve na planetarni ravni. Sicer pa bodo telekomunikacijske naprave, ki jih uporabljajo, kmalu omogočale posredovanje tovrstnih slik in spremljanje njihovega vsakdanjega razvoja že samo nekaj ur po tem, ko jih bodo pridobili.
Interaktivno karto svetlobnega onesnaženja si lahko ogledate na lightpollutionmap.info