Nekoč davno se je človek povzdignil v krono stvarstva, svoje prebivališče (Zemljo) pa proglasil za središče vesolja. V tej samovšečni in veličastni vlogi je užival dolga stoletja. Pa je prišel Nikolaj Kopernik in središče vesolja prestavil iz Zemlje v Sonce. In kmalu se je pokazalo, da tudi Sonce nima takšnega privilegiranega položaja. Je le ena od mnogih zvezd v Galaksiji. Naš del vesolja je s tem izgubil vso svojo pomembnost. Carl Sagan je šel še korak dlje. Vse svoje življenje nas je namreč prepričeval, da ni nobene razumske podlage za egoistično misel, da smo edina živa bitja v vesolju.
Carl Sagan, ki je bil rojen leta 1934 v New Yorku, je bil eden najbolj znanih astronomov, čigar življenjska strast je bilo iskanje inteligentnega življenja v vesolju. “Odkritje, da v vesolju nismo sami in da si ga delimo z drugimi bitji, bi bilo brez primere v zgodovini človeštva,” je nekoč izjavil.
Stik z zvezdami. Potovanje na neznanih valovih, daleč od naše zvezde. Sanje mnogih otrok. Ko se otroški idealizem razblini, se pojavi vprašanje: “Je mogoče od astronomije živeti?” Kaj nam pove Sagan? “Ko sem bil star dvanajst let, me je stari oče vprašal, kaj bi rad postal, ko bom velik. Brez razmišljanja sem odgovoril: “Astronom.” Ja, lepo” je odgovoril, “kako pa se boš preživljal?”
Domneval sem, da boni tako kot vsi odrasli ljudje, ki sem jih poznal, opravljal dolgočasno, ponavljajoče se in nekreativno delo; z astronomijo pa se bom ukvarjal med vikendi – za hobi. Tako sem mislil vse do takrat, ko sem izvedel, da so astronomi za svoje delo celo plačani. Bil sem presrečen; astronomija me je tako pritegnila, da bi se lahko z njo ukvarjal cele dneve vse življenje.