Sonce je res pravo središče našega planetnega sistema, saj je v njem zbrane kar 99,9 mase Osončja. Leži približno na sredini diska naše Galaksije, od njenega središča je oddaljeno okoli 27.000 svetlobnih let. Je rumena zvezda spektralnega tipa G2 in sodi med 10% največjih zvezd v naši Galaksiji, v kateri je nekaj sto milijard zvezd. Na površju Sonca je temperatura okrog 5770 kelvinov (5500 stopinj Celzija), v središču pa okrog 16 milijonov kelvinov. V Sončevi sredici iz vodika nastaja helij. Vsako sekundo se okrog 600 milijonov ton vodika zlije v helij, v tem procesu pa se okrog 4 milijone ton snovi spremeni v energijo. To daje Soncu njegovo dolgotrajno stabilnost v izsevu.
Pomembnejši podatki o Soncu
- oddaljenost od Zemlje: 149.597.871 km (1 astronomska enota)
- premer na ekvatorju: 1.392.000 km
- navidezni premer: največji 32’32”, srednji 32’01”, najmanjši 31’27”
- masa: 2 x 10 30 kg
- temperatura na površju: 5500 °C
- temperatura jedra: okoli 16.000.000 °C
- spektralni tip: G2
- absolutna magnituda: +4,83
- srednja navidezna magnituda: –26,7 (400.000 polnih lun)
- oddaljenost od središča Galaksije: 27.000 svetlobnih let
- hitrost okoli središča Galaksije: 220 km\s
Kemična sestava Sonca
Poglejmo še kemično sestavo. Vodika je 73,46%, helija 24,85%, kisika 0,77%, ogljika 0,29% železa 0,16%, neona 0,12%, dušika 0,09%, silicija 0,07%, magnezija 0,05% in žvepla 0,04%. Na površju Sonca lahko opazujemo pege in izbruhe, to je velike eksplozije plazme in vročih plinov. Površje Sonca je brbotajoča vrela gmota, iz katere pljuskajo velikanski curki žarečega plina, ki se včasih potegnejo tudi do 1.600.000 kilometrov daleč v prostor. Pravimo jim protuberance. Vreme v Sončevi atmosferi je zelo drugačno od tistega, ki ga poznamo na Zemlji, saj je tam na voljo mnogo več energije. Ta poganja tudi močne Sončeve blišče, ki v okolico naše zvezde poženejo hitre in goste oblake nabitih delcev. Nevihte na Soncu vplivajo tudi na Zemljo, zato ga astronomi ves čas skrbno opazujejo. Sončevi izbruhi, če so usmerjeni proti Zemlji, povzročajo v naši atmosferi čudovite pojave severnega ali polarnega sija, manj čudovito pa je, da lahko poškodujejo občutljive elektronske naprave na Zemlji, predvsem pa na umetnih satelitih, sploh telekomunikacijskih.
Je Sonce večno?
Razumljivo je, da Sonce ne bo obstajalo večno, saj bo jedrskega goriva, vodika, enkrat zmanjkalo. Zdaj je v zrelih letih. V petih milijardah let je porabilo približno polovico svojih zalog vodika. V naslednjih petih milijardah let bosta njegova temperatura in velikost z izgorevanjem vodika postopoma naraščali. Ko v sredici ne bo več vodika, bo Sonce približno trikrat večje kot je danes. Počasi se bo napihnilo v rdečo orjakinjo. Zemeljski oceani bodo izhlapeli, življenje tu ne bo več mogoče. Umirajoče Sonce bo najverjetneje požrlo Zemljo in danes trden kamen bo postal staljena lava. Globoko v notranjosti Sonca se bodo helijevi atomi združevali in gradili atome ogljika, kisika in nekaterih drugih težjih elementov. Končno bo Sonce odvrglo svoje zunanje plasti in sredi čudovite planetarne meglice, ki bo pri tem nastala, bo zasijala vroča, ogoljena sredica, ki ji pravimo bela pritlikavka.
Kaj je kozmično leto?
Kot smo omenili na začetku, leži Sonce sredi diska naše Galaksije. Kot ostale zvezde kroži okoli njenega središča. Pri hitrosti 220 kilometrov na sekundo potrebuje za en obhod okoli 225 milijonov let. To obdobje imenujemo kozmično leto. Pred enim kozmičnim letom so bili celo dinozavri še daljna prihodnost. Sonce se vrti okoli svoje osi, a se ne suče kot togo telo. Vrtilni čas na ekvatorju je 25,4 dneva, območja okrog 60 stopinj heliografske širine se enkrat zavrtijo v 29 dneh, v bližini polov pa za en obhod potrebuje največ časa – približno 35 dni. To lahko opazujemo kot drsenje peg po Sončevi ploskvi, ki za prehod diska potrebujejo približ no dva tedna.
Pomembnejše misije, namenjene raziskovanju Sonca, so po kronološkem redu: SOHO (Solar and Heliospheric Observatory/ESA, NASA), SDO (Solar Dynamics Observatory/NASA), Ulysses (NASA/ESA), STEREO (Solar Terrestrial Relations Observatory/NASA) in Parker Solar Probe (NASA).
