V torek, 16. julija, ko zahaja Sonce, se nizko nad jugovzhodnim obzorjem prikaže ščip. Kmalu je naš satelit že v območju polsence, ki ovija Zemljino senco. Zaradi atmosferske absorpcije, ki je na obzorju vedno zelo močna, skoraj ne občutimo zmanjšanja sija, ki ga povzroči polsenca; treba bo počakati, da bo Luna malo više in se njen severovzhodni rob približa robu sence. To velja tudi za to, da bi potemnitev opazili vizualno. Senca se roba Lune dotakne ob 22:02, torej kakšno uro po vzidu. Lunin disk se zdi nizko nad obzorjem izmaličen in obarvan in morebitni oranžni odtenek, ki ga vidimo na Luni v tem času, ni posledica Zemljine sence, temveč nastane zaradi atmosferske razpršitve svetlobe. V stožec Zemljine sence začne Luna, kot rečeno, vstopati malo po 22. uri. Počasi ugaša tudi svetlost dneva in čez približno deset minut se Zemljina senca že lepo zareže v Lunin rob. Vendar črta Sonce-Zemlja-Luna tokrat ni popolna, naš satelit zdrsne nekoliko preveč na jug ravnine ekliptike in mrk ostane delen. Ob maksimumu, ob 23h 31min, je 66 % premera Lune v senci in za orientacijo ostaja velik srp nizko nad jugovzhodnim obzorjem. Sij tega srpa, kot ga vidimo s prostim očesom in ga zmanjšuje še polsenca, zadostuje, da ne opazimo bakrene svetlobe na preostalem delu krogle. Nasprotno pa je obarvanost lepo opaziti z daljnogledom. Če je treba, morda pomaknite najsvetlejši del Lune ven iz zornega polja. Luna postopoma zapusti senco 17. julija do 1:00, polsenco pa nekoliko pozneje kakor do druge ure zjutraj.
