Uf, tole je pa bilo na tesno, najtesneje v zadnjih 60.000 letih! Zdaj se Mars in Zemlja počasi razhajata in kmalu bodo lahko vdani Marsovi častilci vzeli slabi dve leti dopusta. Čeprav se tokratna Marsova opozicija (VELIKA opozicija 2018) najbrž ne bo ravno “zapisala v zgodovino človeštva” (Dnevnik), pa je rdeči planet letos poleti nastopil v vlogi, ki je ni bilo mogoče spregledati. Ob tej priliki so nekateri odpihnili prah s svojih pozabljenih daljnogledov in si od bliže ogledali rdečkasto “zvezdo”, nekateri so le uživali v dejstvu, da smo doživeli najbližje srečanje modrega in rdečega planeta, odkar pripadniki rodu Homo Sapiens tlačimo zemljo, poznam pa dva, ki ju je hudo eno figo brigalo, da ju je očka ponoči nosil po dvorišču in jima kazal Mars.
Že leta 2003 so številni mediji pisali neumnosti o Marsu in njegovi opoziciji!
Svoj piskrček so pristavili tudi mediji in ustvarili rahlo histerično ozračje, v množici prispevkov pa smo našli nekaj prav zabavnih biserčkov: “Plovilo (za pot na Mars) naj bi že med poletom ustvarjalo umetno gravitacijo, podobno tisti na Marsu, potniki pa bodo imeli na voljo tudi kopalnico, garažo, laboratorij, knjižnjico in sobo za rekreacijo.” “Možnost, da Mars zadene (v izvirniku: zadane) Zemljo je tolikšna, kot možnost zadetka sedmice na loteriji.” “Nocoj bo sijal četrti kamen od Sonca.” “Mars ima dve majhni luknji.” To, da je siromak kriv za letošnje XXL poletje, je pa tako ali tako že skoraj dokazana teorija. Mediji, da letos temu ne bo tako, si oglejte si kratko razlago letošnje VELIKE Marsove opozicije.
Kako sem s svojim teleskopom opazoval Mars?
Mars je bil že osupljivo svetla prikazen na jutranjem nebu, ko sem kaka dva meseca pred dnevom srečanja pričel z malo bolj rednimi opazovanji. To je bil naporen čas, povezan z zgodnjim vstajanjem in/ali poznim odhajanjem spat, a še predobro se spominjam predlanske opozicije z lepotno napako v podobi globalnega peščenega viharja, ki je planet spremenil v brezoblično rdečkasto žogico. Ker je bila letos verjetnost za kaj podobnega zelo velika, sem si hotel značilnosti Marsovega površja ogledati še pred viharjem. No, počasi se je Mars le pomaknil na nočno nebo in prav veličastno je izgledal, ko je kakor košček gorečega oglja visel nad obzorjem.
Do sedaj sem se Marsu posvečal prejkone naključno in včasih tudi uskladil tisto, kar sem videl v teleskopu s tistim, kar sem videl na karti. Letos pa… Zaradi malenkostne razlike med našim in tamkajšnjim dnem sem iz dneva v dan opazoval nova območja, ki so se počasi prikazovala izza planetovega zahodnega roba. Kljub veliki negativni deklinaciji je rdeči planet včasih izgledal, kot da mi je nekdo pred okular nastavil malo slabšo fotografijo.
Južna polarna kapa: Sprva ogromna, s prihodom poletja na Marsovo južno poloblo pa se je vidno krčila, dokler ni od nje ostala le majcena bela zaplata. Na njenem robu sem zelo redko opazil kake zajede, ponavadi je bila zelo pravilne, ovalne oblike.
“Veliki obroč”: Pas temnih lis, ki obkroža Marsov globus južno od ekvatorja. Tu so trikotna Syrtis Major, Sinus Meridiani in Sinus Sabaeus, ki kot srednjeveški oblegovalni oven štrlita proti Sinus Margaritifer, Mare Cimmerium in Hesperia, na katero je “narinjena” Mare Tyrrhenium, Mare Boreum povsem na severnem robu, Solis Lacus kot veliko slepo oko… (Ne vem, kako naj povem, a ko sem takole strmel v planetovo ploščico, ki jo je oranžen filter obarval v barvo posušene krvi, sem včasih prav fizično občutil, da opazujem svet, katerega zgodovina je zdavnaj minila. K temu so nedvomno nisopripomogla tudi imena, ki so jih zgodil opazovalci nadeli Marsovim svetlim in temnim področjem in ki delujejo neverjetno arhaično: Chryse, Utopia, Elysium, Helios, No chis, Cydonia… (Prav nič se ne bi začudil, bi slišal, da je sonda Mars Global Surveyc na področju Tharsis posnela ruševine starodavnega mesta. Zato se mi razni Casparj Yogiji, Barnacle Billiji in ‘Nin Peaksi zdijo prav butasti!!! A planet, ki je pred milijardami let veliko obljubljal, je sedaj zmrznjen kamnita, izsušena grobnica, po kateri pihajo vetrovi in kjer iz umazanega, bledo rožnatega neba sije šibko sonce.
Dogajanja v atmosferi: Niti z modrim niti z zelenim filtrom nisem videl nobeni meglic ali oblakov. Ali pač? Mogoče je tisto, zaradi česar sta depresiji Hellas in Argyre tako svetli, prav megla.
Faza: Pri čisto prvih opazovanjih je manjkalo malo zahodnega roba, a že 19.julija faze nisem več opazil. Enkrat oktobra pa bi se morala pojaviti na vzhodnem koncu.
Vrtenje planeta je bilo očitno že po urici ali dveh. V tem času sem korenito spremenil mnenje o Marsu kot o objektu, ki zahteva do konca izurjenega opazovalca z velikim refraktorjem in temnim opazovalnim mestom. Celo iz tako ušivega opazovališča, kot so Medvode, se da na planetih videti skoraj vse.
Za resno opazovanje Marsa potrebujemo vsaj 15-cm teleskop. Še bolje več!
O teleskopu pa bi rekel tole: Tudi sam bi bil vesel, ko bi lahko, pač po potrebi, posegel po optimalnem teleskopu za tisto opazovanje, ki bi ga imel v načrtu. A kakor velika večina amaterjev se moram zadovoljiti z enim samim, bolj ali manj kvalitetnim. Vsa umetnost je le v tem, da sem se sprijaznil z njegovimi slabimi stranmi in maksimalno izkoristil dobre. Tako lahko (pa naivna hvala gor ali dol) iz več kakor polnoletnega Newtona izvlečem toliko, da sem prepričan, da se iz inštrumenta enake velikosti prav veliko več izvleči ne da. Tole bo nemara komu prišlo prav naslednjič: Predvsem Mars je nebesno telo, kjer bomo bolj malo videli, če bomo ob okularju izvajali položaje indijskih fakirjev. Udoben, nastavljiv stol in lepo vodljiv teleskop v kombinaciji z osnovno astronomovo lastnostjo – potrpežljivostjo, pa nam bo Mars počasi, a zagotovo razkril marsikatero skrivnost. Mogoče lahko uporabimo filtre za vizualna opazovanja. Sam praktično nisem šel na teren brez oranžnega in nevtralno sivega, včasih pa sem uporabil še modrega in zelenega.
Čeprav bo Mars še nekaj časa primeren za opazovanje, se je njegov spektakel končal. Prav tako pa tudi poletje, ki je v kratkih nočeh in dolgih vročih dneh s premnogimi lepotami razveseljevalo oko.