Vesoljski teleskop James Webb (JWST) so nedavno obrnili proti meglici NGC 346, ki se nahaja v južnem ozvezdju Tucan. Gre za meglico, ki je skrita v Malem Magellanovem oblaku, pritlikavi satelitski galaksiji naše Rimske ceste. Ker je to eno najbolj dinamičnih območij porajanja novih zvezd v bližnjem vesolju, so bili astronomi zelo radovedni, kaj bodo odkrili v njej s tem najnovejšim vrhunskim opazovalnim orodjem.
Mali Magellanov oblak je za raziskovalce zelo zanimvo območje, saj je njegova sestava bolj podobna galaksijam iz zgodnjega, torej oddaljenega vesolja, kot pa Rimski cesti. Tudi sestava meglice NGC 346 je taka, kot bi jo videli v le dve do tri milijarde let starem vesolju in ne v našem lokalnem, ki je staro 13,8 milijarde let. To rano obdobje ustreza času, imenovanemu »kozmično poldne«, in takrat so se po velikem poku prvič resnično množično začele porajati nove zvezde.
»Razlika je le v tem, da bi galaksija, ki bi jo videli med kozmičnim poldnevom, ne imela ene same NGC 346, kot jo ima Mali Magellanov oblak; imela bi na tisoče takih zvezdnih porodnišnic,« pravi astronomka Margaret Meixner (Združenje za vesoljske raziskave univerz), ki je vodila raziskovalno skupino. »Toda tudi ta ena in edina ogromna kopica, ki divje tvori nove zvezde v svoji galaksiji, nam ponuja odlično priložnost, da raziščemo razmere, ki so veljale ob kozmičnem poldnevu.«
Zrnca prahu v vesolju so v glavnem sestavljena iz elementov, težjih od vodika in helija. In ker v Malem Magellanovem oblaku in v meglici NGC 346 nekoliko primanjkuje težjih elementov, so raziskovalci mislili, da bo v NGC 346 manj prahu, ki je na voljo za proizvodnjo novih zvezd. Vendar pa se na podlagi novih slik Webbove kamere v bližnjem infrardečem območju (NIRCam) zdi, da pomanjkanje prahu v NGC 346 ni problem.
Na fotografiji rdečkaste in oranžne niti prikazujejo goste, hladne oblake molekularnega vodika in prahu, ki se razpredajo po vsej meglici. Te vitice plina in prahu lebdijo v prostoru pri temperaturi okoli –200 stopinj Celzija, kar ustvarja optimalno okolje za nastanek zvezd in planetov. Obdaja jih bolj puhasta (veliko manj gosta) rožnata meglica, ki kaže na veliko bolj vroče oblake vodika s temperaturo okoli 10.000 stopinj Celzija.
»Vidimo gradnike ne samo zvezd, ampak tudi njihovih planetov,« pravi Meixnerjeva. »In ker ima Mali Magellanov oblak podobno okolje kot galaksije med kozmičnim poldnevom, je možno, da so se kamniti planeti v vesolju oblikovali že veliko prej, kot mislilimo danes. Nadaljne raziskave bodo morda dale odgovor tudi na to zanimivo vprašanje.«