Predlagamo: Slovenija pod skupnim nebom, v petek, 6. septembra 2019

0

Letos Mednarodna astronomska zveza (The International Astronomical Union – IAU) praznuje 100. obletnico delovanja. V spomin na ta mejnik naj bi po vsem svetu organizirli celoletno praznovanje, promocijo astronomije. Geslo praznovanja je »100 let pod skupnim nebom« (100 Years Under One Sky). Slogan lahko razumemo tudi kot pod enim ali celo pod edinim nebom. Vse tri interpretacije imajo svoj globok pomen. Urnik dogodkov po državah, tudi v Sloveniji, je na naslovu na uradni strani.

Ciljev IAU100 je veliko

Ciljev IAU100 je veliko, navedimo le nekatere: povečati pomen sodelovanja tako na lokalnem kot globalnem področju, opozoriti na pomen tehnološkega razvoja za napredek astronomije, spodbujanje širokega dostopa do astronomskih znanj in opazovalnih izkušenj, vključevanje raznolikosti v astronomsko skupnost – sodelovanje z ostalimi vedami in različnimi socialnimi skupinami, ozaveščanje in razprava o morebitnih novih vznemirljivih astronomskih dogodkih, ohranjanje in zaščita svetovne kulturne in naravne dediščine temnega in mirnega neba. Torej – živimo pod enim, skupnim in edinim nebom. V resnici se osnovni cilji v večini točk ujemajo s ciliji Mednarodnega leta stronomije 2009 (400 let po Galileu). Projekt MLA2009 pred desetimi leti je bil eden najbolj uspešnih promocij astronomije v svetu (še posebej v Sloveniji) po poletih na Luno (letos praznujemo 50 let od prvega pristanka) in po prehodu Venere čez Sonce 2004! Leta 2009 so se društva, univerze, šole – krožki, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije in mnogi posamezniki zelo potrudili, da je mednarodno leto astronomije pustilo trajen pe- čat v slovenskem kulturnem prostoru. Organizirala so se mnoga javna opazovanja (zdaleč najbolj množično v parku Tivoli – Ljubljana), predavanja, začelo se je tudi z državnim tekmovanjem iz astronomije in večina šol je z odprtimi rokami sprejela darilo države in si tako priskrbela astronomsko opazovalno opremo, teleskope, daljnoglede, kamere in ostalo dodatno astronomsko opremo.


Državo smo z vztrajnim trkanjem v letih 2008/09 nekako le prepričali, da so končno sistematično pristopili k opremljanju šol z astronomsko opremo. V bistvu se je to zgodilo prvič, odkar sta Simon Marius in Galileo Galilei pred davnimi 410 leti opravila prva resna astronomska opazovanja z daljnogledom in hkrati podala razlago videnega. Galilejeva opazovanja, opisana v Zvezdnem slu (Sidereus nuncius iz 1610) so predstavljala velik preskok v razvoju pravilnega razumevanja nebesne mehanike – vesolja nasploh. Tudi razumevanje položaja človeka v vesolju se je začelo pospešeno spreminjati in se še danes spreminja, ostaja odprto, kot skrivnost vesolja samega … Hkrati pa se je z uvedbo teleskopov tudi izjemno povečala merilna natančnost, kar za nekaj velikostnih redov. Globina pogleda v vesolje pa se je zaradi teleskopov (velikih premerov objektivov) do danes povečala iz nekaj milijonov svetlobnih let, na milijarde svetlobnih let – praktično skoraj do burnega rojstva vesolja. Da to dejstvo vsaj delno dojamemo, je potreben pogled skozi teleskope na Luno, planete, na kopice Rimske ceste in na oddaljene galaksije. Seveda nam fotografija razkrije še veliko več in seže še veliko dlje v globine vesolje – a izkušnjo pogleda v globoko nebo in razumevanje videnega bi morali privoščiti vsakemu učencu, učenki, zemljanu …

Pobuda šolam v letu 2019 – Slovenija pod skupnim nebom – v petek, 6. Septembra 2019

Če smo leta 2009 po šolah pripravljali astronomske večere, predavanja, opazovanja, pa bi tokrat lahko šole naredile majhen korak naprej, a velikega za Slovenijo. Večina šol lahko, zaradi astronomske opreme, teleskopov in izkušenj iz leta 2009 (tudi poznejših), tokrat povabi praktično celo Slovenijo (vsaka svoj šolski okoliš) na astronomska opazovanja na šolsko dvorišče, šolski vrt, teraso, observatorij (če ga že ima). Izvajala bi se zgolj osnovna Galilejeva opazovanja nebesnih objektov (Luna, Saturn, Jupiter  in mofotorebiti se obiskovalcem pokaže še kakšna dvojna zvezda, kopica, galaksija – odvisno od opreme, časa, števila obiskovalcev, izkušenj), ki jih zmore poiskati praktično vsak pedagog naravoslovnih predmetov (ali pa se lahko te veščine do takrat še nauči!). Zagotovo bi s primerno promocijo take povezovalne noči (Slovenija pod skupnim nebom 2019), na katero bi povabili vse generacije iz šolskih okolišev na ponovitev Galilejevih astronomskih opazovanj, naredili dodaten korak k še boljši povezanosti šol z okoljem, med samimi ljudmi, z naravo, tudi z zvezdnim nebom. Taka druženja po pravilu pomagajo k boljšemu razumevanju v lokalni skupnosti, k poveč anju zanimanja za astronomijo, tudi k razumevanju krhkosti ravnovesja v naravi, pomena temnega nočnega neba. Velikokrat podobna druženja tudi spremenijo način in fokus razmišljanja, način samega bivanja – in to na bolje – kar nam vsem, v času medijske prenasič enosti z informacijami, strahovi, premnogokrat z mlatenjem prazne slame, zelo manjka.


Datum, ko je predlagano astronomsko opazovanje moč izvesti v eni noči (lahko celo v uri ali dveh), seveda ob lepem vremenu, je recimo petek 6. septembra 2019. To je začetek šolskega leta, ko smo še vsi sproščeni in zbrani po poletnem dopustniškem »babilonu«. Noči so še dokaj tople, mrak pa se začne že pred 20. uro. Če »šola« ni vešča rokovanja z večjimi go-to teleskopi, so za omenjena opazovanja dovolj že namizni Dobsoni ali večji daljnogledi na stojalih s povečavami 30x ali več. Astronomska oprema torej v letu 2019 ne bi smela biti večji problem in se je tudi ne smemo ustrašiti. Opazovanja bi se lahko začela ob 19:45 (zaid Sonca je ob 19:32). Brez večjih težav se takrat na južnem nebu poišče prvi Lunin krajec, Saturn levo (vzhodno), Jupiter pa desno (zahodno). Lahko pa v program opazovanj vključimo še Andromedino galaksijo M 31, planetarni meglici M 57, M 27, razsuto kopico M 11, kroglasto kopico M 13, dvojni zvezdi Albireo, Gama Andromede … Na Luni se lahko recimo pokaže Morje tišine, kjer je pristala posadka misije Apollo 11 ali območje, kjer se nahaja krater Vega (Jurij) … Tako kot pri Luni se tudi pri ostalih objektih lahko prek plakatkov predstavi osnovne podatke, oddaljenost, temperaturo, težni pospešek na površju, ostale podatke … odvisno od objekta. Jupitrove proge, atmosfera in lune ter Saturnovi obročki nikogar ne pustijo ravnodušnega, zanimivosti o plinskih velikanih nam ne bo zmanjkalo, ocena velikosti kraterjev na Luni pa tudi preseneti večino opazovalcev.

Namen takih opazovanj seveda primarno ni globoko razpredanje o videnem (ostali pa v vrsti čakajo pred teleskopom), ampak predvsem čudenje, lepota videnega, razloč evanje podrobnosti, ki so kdaj v okularju veliko bolj očitne, prepričljive kot recimo na slikah. Seveda – nekaj osnovnih informacij opazovalec o videnem mora dobiti. Sploh če nam uspe pogled na milijone svetlobnih let oddaljene objekte – galaksije – kjer se mnogim na prvo žogo zdi pogled na komaj vidno megličasto strukturo precej neatraktiven … Lepo bi bilo, če bi torej vse šole v eni noči po vsej Sloveniji naredile za učence (tudi učitelje, starše in občane iz okolice šol, popotnike skozi naše kraje, za vse generacije, tudi ostarele …) osnovna Galilejeva astronomska opazovanja izpred 410 let – Slovenija pod skupnim nebom 2019. Zagotovo bi šolam pomagala astronomska društva, univerze, posamezniki … Ali nam bo torej uspelo prebuditi astronomsko Slovenijo?

Priprava na slovenijo pod skupnim nebom 2019

Ker letos mineva 50 let prvega pristanka človeka na Luni, bi lahko recimo v petek, 19. julija 2019, na predvečer obletnice dogodka povabili radovedneže na šolo in si najprej skupaj ogledali planeta Saturn in Jupiter pa še kaj, nato pa Luno, ki vzide ob 22:30. Seveda bo tri dni prej še ena lepa priložnost za druženje in sicer bo v torek, 16. julija 2019 delni Lunin mrk (začetek kmalu po 23. uri), sredina ob 23:31. Zagotovo ne moremo pričakovati, da se prav vse šole odzovejo na astronomska opazovanja, recimo 6. septembra 2019, a kar nekaj šol bi ta izziv zmoglo – lahko da celo večina.
Vsaka šola, ki ji bo uspelo prirediti javna opazovanja za okolico, bo na koncu bogato poplačana – skoraj zagotovo ne z denarjem, ampak s hvaležnostjo obiskovalcev. Zagotovo pa je lahko tako srečanje pod skupno veličastno zvezdno streho – streho, odprto v neizmerne globine čudovitega vesolja – začetek imenitne vaje iz nebesne mehanike in to za vse nas, tudi naključ ne obiskovalce našega druženja. To je lahko začetek opazovanja zbliževanja Jupitra in Saturna, ki se bo zgodilo 21. decembra (kar na zimski solsticij) 2020 v Kozorogu, ko se bosta plinasta nebesna potepuha navidezno zbližala (konjunkcija) na zgolj 6 ločnih minut. Srečanja Jupitra in Saturna se sicer dogajajo približno na vsakih 20 let (se še spomnite tistega iz leta 2000?), a tokratno je posebej zanimivo zaradi njune izjemne bližine, ko bomo lahko v teleskopu elegantno opazovali hkrati kar oba plinasta velikana (tudi pri povečavah do 200x in več).
Leta 2040 in 2060 bosta planeta narazen za več kot stopinjo (več kot dve Luni), leta 2080 pa spet samo 6 ločnih minut, a do tja je časovno kar daleč. Taka bližnja konjunkcija (že praktično skoraj okultacija za prosto oko), ko lahko kar s prostim očesom spremljamo, kako Jupiter lovi gospodarja prstanov Saturna (Jupiter porabi za obhod okrog Sonca nekaj manj kot 12 let, Saturn pa nekaj manj kot 30 let – igra je podobna kazalcem na uri), je veličastna vaja iz nebesne mehanike, ki jo za nas izvaja vesolje in to kot zmeraj kar zastonj – le malo radovedni moramo biti.

Južno nebo 6. septembra zvečer: Luna v Kačenoscu, Saturn v Strelcu levo (vzhodno) od Lune, Jupiter v Kačenoscu desno (zahodno) od Lune. Morebiti vas bo kdo še povprašal, kako to, da sta Luna in Jupiter v Kašenoscu, ki uradno ni del zodiakalnih ozvezdij.

Vsakdo lahko planeta na nebu tudi slika, vsaj nekajkrat na mesec (recimo, da je Jupiter na desnem robu slike), ko je to seveda mogoče, v jeseni 2020 pa seveda večkrat in že preprosto gledanje zaporedja slik nam bo odprlo veličastno logiko nebesne mehanike (podobna vaja iz leta 2000). Seveda lahko zbliževanje planetov animiramo kar v Stellariumu ali kakem drugem astronomske programu (za v razred je to prima vaja …) – a to ni tista primarna izkušnja, ki je pripeljala do razumevanja vesolja. To je zgolj še eno mežikanje na ekranih prenosnih telefonov ali pcjev, ki človeku vzame bistvo čarobnosti sveta, ki pa je zagotovo pod naravnim zvezdnim nebom, med prijatelji …

Pa zaključimo še z zgovornim odlomkom iz knjige Mesečniki (The Sleepwalkers), avtorja Arthurja Koestlerja (poleti leta 2009 objavljeno v Spiki v odličnem prevodu Andreja Guština), ki nakazuje, kako velik odpor je bil, tudi s strani učenjakov, do astronomskih opazovanj še pred dobrimi 400 leti – no, nekaj tega žolča je še ostalo do današnjih dni: »[Za boljše razumevanje odlomka naredimo kratek uvod, ki kaže na kontekst časa in na večno zapletene medčloveške odnose – Galilei je vabil učenjake, da potrdijo njegova astronomska opazovanja – Jupitrove lune – skozi daljnogled, a Galileo je bil sprt praktično s celotno univerzo – ni ravno lepo govoril o sodelavcih …, to je torej le del razlage, zakaj so mnogi zavračali sodelovanje z njim, nekaterim pa so se zdela astronomska opazovanja enostavno odveč …, sledi odlomek.] Cremonini, profesor filozofije v Padovi, pa celo ni hotel gledati skozi Galilejev daljnogled. Enako je naredil njegov kolega Libri. Slednji je kmalu za tem umrl, s čimer si je Galileo prislužil še več nasprotnikov, ko je sarkastično izjavil: »Libri se ni odločil, da bi videl moje nebesne nepomembnosti, dokler je bil na Zemlji. Mogoče bo storil to sedaj, ko je odšel v nebesa«.« No, kolegu je privoščil vsaj nebesa – najbrž, ker tam ni svetlobnega onesnaženja!

Verjamem, da so se časi vsaj toliko spremenili, da podobnih težav ne bo (ni) na naših astronomskih druženjih, v resnici pod skupnim nebom. Slovenija torej opazuje nočno nebo 6. septembra 2019!

Delite na

O avtorju

Zorko Vičar

Slovenski astronom in pedagog.