Sonce in njegov poletni obrat za Triglavom

0

Upam si trditi, da je le malo cikličnih astronomskih dogodkov, ki bi pri naših prednikih vzbujali toliko pozornosti, kot Sončev obrat oziroma solsticij, poletni in zimski. To je trenutek, ko je Sonce najviše/ najniže na nebu, ko svetli del dneva doseže svojo največjo/najmanjšo vrednost in se prične spet krajšati/daljšati. Dandanes seveda vemo, da je to pogojeno z enostavnim nagibom Zemljine osi na ravnino njenega kroženja okoli Sonca. Naši predniki pa so si naravo in njene pojave razlagali mnogo manj suhoparno in predvsem obdobje pred zimskim solsticijem je moralo zanje biti čas tesnobe. Dnevi so vse krajši, noči vse daljše, mraz vse ostrejši, Sonce vsak dan niže in obstajala je resna bojazen, da bo lepega dne za vedno izginilo pod obzorjem in bo svet objela neskončna zima. Zato si lahko predstavljamo olajšanje ljudi, ko se je Sonce končno ustavilo (beseda solsticij pomeni prav to, »Sonce stoji«) in se začelo vračati nazaj na nebo.

Predniki so gradili najrazličnejše stavbe in zgradbe, ki so bile orientirane tako, da so z njihovo pomočjo določali skrajne lege vzhoda in zahoda Sonca.

Poletni solsticij je povsem druga zgodba! Svetli del dneva traja skoraj 16 ur, narava buhti od življenja in energije in ledena, temna in kruta zima je le oddaljen, neprijeten spomin. Pa vendar … Se bo Sonce na svoji poti navzgor znalo ustaviti ali pa bo na koncu za zmerom ostalo na nebu in v večnem poletju sežgalo vse na Zemlji? Zato je bilo treba Sonce ob teh kritičnih trenutkih z najrazličnejšimi obredi in žrtvovanji opomniti, naj se ne pozabi obrniti in mu obenem vsaj pozimi pomagati, da popolnoma ne omaga. Seveda je bilo treba tudi poskrbeti, da so se obredi opravili pravočasno, zato so gradili najrazličnejše stavbe in zgradbe, ki so bile orientirane tako, da so z njihovo pomočjo določali skrajne lege vzhoda in zahoda Sonca, pa tudi Lune in nekaterih zvezd in planetov. (Tudi dandanes obstajajo mnogi neopoganski kulti, ki ob solsticijih izvajajo svoje obrede, ampak, ko enkrat poznaš vzrok za spreminjanje dolžine dneva in noči, potem vse skupaj ni več čisto »iz srca« in ti novodobni obredi so po moje le bolj ali manj dober izgovor za S&D&RnR.)

Malo cikličnih astronomskih dogodkov, ki bi vzbujali toliko pozornosti, kot Sončev obrat oziroma solsticij, poletni in zimski.

Ponekod pa kakšnih posebnih gradenj niti ne rabijo. V šentvidu pri Ljubljani se, recimo, na slabih 60 kilometrov oddaljenem obzorju zarisuje silhueta Triglava, za katerega v tem času zaide Sonce in se na drugi strani triglavovega stožca za kratek hip pokaže še enkrat. Ali se je včasih tu dogajalo kaj posebnega, ne vem, dandanašnji pa se šentviški astronomi že tradicionalno na prvi poletni dan pozno popoldne zberejo na observatoriju Gimnazije šentvid, kjer s prijetnim druženjem »počastijo« ta poseben dogodek. Že (zdaj lahko že rečemo davnega) leta 1993 pa je v takratni novembrski Spiki Vincenc Nemanič poročal o Sončevem obratu za Triglavom in njegove slike so malce drugačne od tistih, ki jih posnamejo v šentvidu. Seveda me je zanimalo, kako je s tem, a zadeva je na vrsto prišla šele letos. Tudi ponekod iz Medvod imamo ob jasnem vremenu lep pogled na Triglav, a ker tu najbrž ne bi našel prav mirnega opazovališča in ker je Vincenc slike za svoj članek posnel iz Medna, sem se tudi sam odpravil tja.

Sonce in Triglav. Je lahko še lepše?

Bilo je 17. junija, nekaj dni pred poletnim solsticijem, ker nisem želel igrati časovno/vremenske loterije in teh par dni pri položaju Sonca na nebu ne igra velike vloge (in v naslednjih dneh se je izkazalo, da sem se pravilno odločil …). Najprej sem se mislil povzpeti na Medanski hrib, do ostankov tistega skoraj 3000 let starega gradišča, pa sem v gosti podrasti in po nekaj odfrcnjenih klopih obupal in se parkiral ob gozdnem robu. Zaradi bridke izkušnje prejšnjega dne, ko sem se preveč zanašal na efemeride in Sončev zaid zamudil, sem bil na mestu že kake pol ure prej. Ta čas so dodobra izkoristili komarji, ki so me naskočili s tako ihto, kot da so nazadnje jedli pred petindvajsetimi leti … Potem pa se je Sonce končno prikazalo izza oblačnega pokrova, ki je pokrival večji del neba, z zlato svetlobo oblilo pokrajino, se počasi spustilo proti Triglavu, dotaknilo vrha (ta trenutek je malce zmotil manjši oblak), skotalilo po desnem pobočju, ujelo v kotlino med Triglavom in Kredarico in končno utonilo pod obzorje. Slike so praktično take, kot so prišle iz fotoaparata. Uporabil sem 300- milimetrski teleobjektiv, stojalo in daljinsko prožilo. Kakega posebnega filtra nisem rabil, ker sem čas osvetlitve in zaslonko izbral tako, da sta vidna tako Sonce kot Triglav.

Delite na

O avtorju

Gorazd Bizjan

Gorazd je v svoji dolgoletni astronomski karieri pretekel praktično vse Messierjeve maratone. S svojim 20-cm teleskopom je opazoval na meji mogočega. Odličen astronomski opazovalec in poznavalec ter dolgoletni sodelavec Spike.