Blišč ali beda nočne pokrajinske fotografije?!

0

Digitalna fotografija je v začetku tega stoletja počasi in zanesljivo prodrla v vse pore našega življenja. Če je bila v preteklosti domena le nekaterih, lahko danes tehnično kvalitetno digitalno fotografijo naredi že vsak, ki v žepu nosi kolikor toliko spodoben telefon. O tehničnem razvoju na tem področju torej sploh nima smisla izgubljati besed. Zagotovo je tudi, da ima vsak tehničen napredek pozitivne in negativne učinke. Je danes, ko je splet zasičen z najrazličnejšimi fotografijami masovnega deljenja na družbenih omrežjih (Facebook, Instagram …), o vsem tem sploh še potrebno razpravljati?

Blišč ali beda nočne pokrajinske fotografije?!

Če ste vsaj malo vpeti v tovrstna omrežja, vam je verjetno že vse to kristalno jasno. Razprave o kvaliteti (ne toliko tehnični) in polemike okrog ustreznosti barv ne bodo nikoli dosegle svojega epiloga. Jasno je tudi, da najboljša oprema ne prinaša najboljše fotografije. A tokrat ne želim razpravljati o prej zapisanem, dotaknil (in tudi opozoril) bi rad na vsaj zame izredno perečo problematiko. V zadnjem času malo bolj pogosto spremljam številne panoramske (landscape) fotografe. Naj takoj opozorim, da ne bom razpravljal o množičnem pojavu panoramskih fotografov – včeraj Janez kupi najboljši fotoaparat na tržišču, danes na njegovi fotografiji že piše landscape photography by Janez, niti ne bom govoril o fotografski opremi in sami tehniki slikanja, ki jo uporabljajo.

Kaj na fotografijah nočne pokrajine dela svetlobno onesnaženje?!

Načeloma me področje niti ne zanima. Pa vseeno, ko opazim kakšno lepo nočno pokrajinsko fotografijo, mi pri nekaterih zastane dih, saj je fotograf res znal ujeti trenutek, barve, svetlobo, fotografija v meni vzbudi nek občutek prijetnosti in navdušenja. Vse večkrat pa opazim kakšno nočno pokrajinsko fotografijo, na kateri nečesa ne razumen, ne želim razumeti in nikoli ne bom razumel. Kaj na fotografijah nočne pokrajine dela svetlobno onesnaženje?! Postavlja se mi vprašanje, ali večina fotografov ne ve, kaj slika, ali pa jim je cilj zgolj in samo ustvarjati »lepe« fotografije, na katerih se bohoti različna UMETNA svetloba (polucija), narava in zvezdno nebo pa sta nekje v ozadju? Zakaj so takšne slike lepe? Zakaj so nekateri na njih tako ponosni? Še bolj smešno pa postane, ko kakšna takšna slika postane naslovna fotografija koledarja, znotraj katerega so resnič no zgolj in samo fotografije zares neokrnjene narave. Če se malo pohecam, ljudje kupijo sliko smetišča, kupa smeti, kar pač svetlobno onesnaženje je, samo v drugačni obliki.

Astronomska slika dneva, ki deluje pod okriljem Nase, ima zelo velik medijski doseg. Kakšno sporočilo je s tem izborom ponesla med ljudi? Zdi se, da samo zvezdno nebo očitno ni dovolj lepo! Moramo ga »polepšati« s svetlobnim onesnaženjem. Takšna slika po moji presoji s tako očitnim svetlobnim onesnaževanjem ne sodi v tak izbor.

K pisanju pa me je pripravila astronomska slika dneva (APOD), objavljena 30. novembra 2018 na tej popularni Nasini strani. Izbrali so sliko nočne pokrajine, na kateri močan reflektor sveti v nebo, na katerem se vidi ozvezdje Orion. Sprašujem se, ali morda jaz česa ne razumem? Naj takoj dodam, da povsem razumem fotografe, da je neokrnjena narava, ki je malo do-svetljena s svetlobnim onesnaženjem, z vidika fotografiranja bolj zanimiva. Ne razumem pa, kako je lahko nekomu svetlobno onesnaženje nekaj tako lepega, plastenka v morju pa največ ja groza naše civilizacije, ki jo trenutno doživljamo. Tudi zaradi svetlobnega onesnaženja je in bo marsikatera živalska vrsta izumrla. Pod črto je vse skupaj enako = smet v okolju! Se tudi vam na tem mestu postavi vprašanje, zakaj potem pokrajinski fotografi ne slikajo kupov smeti (v Sloveniji jih kar mrgoli) v mesečini, morda ob sončnem zahodu? Jih uokvirjajo in na veliko delijo svojim prijateljem in jih vključijo v svoje »umetniške« koledarje? Zakaj je narava pri dnevni pokrajinski fotografiji v večini primerov prikazana kot neokrnjena, lepa, celo mistična? Tu seveda trčimo v zelo visok betonski zid razumevanja svetlobnega onesnaževanja.

Ti dve sliki in slika APOD malo višje imajo skupni imenovalec, človekovo onesnaževanje narave je ušlo izpod nadzora! Večina ljudi bo ob kupu smeti ali ubogem mrožu vihala nos in bentila, slikama pa namesto všečka namenila enega žalostinka, v komentar pa pripisala »žalostno«, »kakšni packi smo ljudje«, »uničili bomo naravo«. Pri nočni pokrajinski fotografiji zgoraj pa je vse drugače, tu veljajo povsem drugač- na pravila. Tu se izjemno veliko človeško polucijo, svetlobno onesnaženje, tolerira, sprejema in predstavlja, kot da je to del naše narave, kot del nečesa izjemnega, nadnaravnega, da to tam mora biti in je že tisočletja, kot da je to tisto, kar fotografiji da tisto pravo dodano vrednost. Taisti osebek, ki nam je prej ob sliki smetišča namenil žalostinka, bo sliki nočne narave, kjer polovico slike preseva svetlobno onesnaženje, stisnil velik všeček, jo mogoče delil s prijatelji in ob tem zapisal »vauuu«, »izjemno«, »nora pokrajina«, »kako čudovito« …

S tem pisanjem želim ozavestiti, da svetlobno onesnaženje ni nekaj lepega, ni nekaj, kar je del neokrnjene narave, ni nekaj, kar tam mora biti in nikakor si takšna slika, pa četudi je tehnično brezhibna, ne zasluži ne mesta v koledarju ne v okvirju in ne na plakatu, še najmanj pa kot astronomska slika dneva! Ne širite in ne predstavljate takšnih fotografij kot nekaj lepega! Širite takšne fotografije le, če ob njih tudi ozaveščate o problematiki vse hujšega svetlobnega onesnaženja. Vaše slike umazane pokrajine pa, tudi če so tehnično brezhibne, niso nič lepše od tistih, kjer se prikazujejo plastenke v morju ali smog v mestih …

Delite na

O avtorju

Matej Mihelčič

Urednik Spikinega spletišča, astrofotograf, popularizator astronomije, organizator astronomskih srečanj in delavnic.