Geomagnetne nevihte so najbolj intenzivne manifestacije vesoljskega vremena. Izraz pomeni močno motnjo Zemljinega magnetnega polja. Vzroki za najmočnejše geomagnetne nevihte so strahoviti izbruhi koronarne snovi na Soncu, ki po medplanetnem prostoru potujejo s hitrostmi nekaj sto kilometrov na sekundo. In ker se Sonce po minimumu zdaj spet prebuja in je peg na njem vse več in več, si poglejmo, kaj vse nas morda čaka v prihodnjih letih. Poleg čudovitih polarnih sijev, vidnih tudi v naših geografskih širinah, nam jo lahko močne geomagnetne nevihte pošteno zagodejo.
Še več člankov lahko preberete na mojem Sončnem blogu.
V današnjem in v naslednjih osmih člankih, skupno devetih, bomo spoznali geomagnetne nevihte, ki so se uvrstile v kategorijo ekstremnih. Vse so pustile trajen pečat v kolektivnem spominu človeštva.
Kmalu po iznajdbi teleskopa leta 1610, se je ta nov inštrument že uveljavil tudi pri opazovanju Sonca. Takratni astronomi so pridno beležili število sončevih peg na njem. V drugi polovici 17. stoletja pa se je običajen vzorec sončevih maksimumov ter minimumov prekinil. Namesto tega se je Sonce znašlo v minimumu, ki je trajal približno 50 let. Temu obdobju danes pravimo Maunderjev minimum. Takrat na Soncu praktično ni bilo peg, pa tudi polarni siji so bili izjemno redki.
Tudi zaradi tega je bil polarni sij konec maja 1680 precejšnje presenečenje. O njem pričajo zapisi časopisa Neue Himmels Zeitung, ki jih je zbral nemški astronom Gottfried Kirch (1639-1710). V njih je opisan polarni sij kot “veliko ognjeno znamenje na nebu, ki se je 22. maja hkrati pojavilo v večih krajih po Nemčiji, predvsem v Leipzigu/Hamburgu/Lübecku”. Kirch je zbral številna pričevanja, sam pa dogodka ni videl.
Geomagnetna nevihta 1. junija 1680
Kmalu po iznajdbi teleskopa leta 1610, se je ta nov inštrument že uveljavil tudi pri opazovanju Sonca. Takratni astronomi so pridno beležili število sončevih peg na njem. V drugi polovici 17. stoletja pa se je običajen vzorec sončevih maksimumov ter minimumov prekinil. Namesto tega se je Sonce znašlo v minimumu, ki je trajal približno 50 let. Temu obdobju danes pravimo Maunderjev minimum.
Takrat na Soncu praktično ni bilo peg, pa tudi polarni siji so bili izjemno redki. Tudi zaradi tega je bil polarni sij konec maja 1680 precejšnje presenečenje. O njem pričajo zapisi časopisa Neue Himmels Zeitung, ki jih je zbral nemški astronom Gottfried Kirch (1639-1710). V njih je opisan polarni sij kot “veliko ognjeno znamenje na nebu, ki se je 22. maja hkrati pojavilo v večih krajih po Nemčiji, predvsem v Leipzigu/Hamburgu/Lübecku”. Kirch je zbral številna pričevanja, sam pa dogodka ni videl.
Ker je bil takrat je bil v Nemčiji še vedno v veljavi julijanski kolendar, se je dogodek zgodil dejansko 1. junija po našem, gregorijanskem koledarju.
Poročila iz okolice Hamburga so bila povzeta v pamfletu Planeten-Versamblung im Majo und Junio 1680, ki ga je objavil nemški astronom Heinrich Voigt (1613-1691). Po pričevanjih, ki sta jih zbrala Kirch in Voigt, je bilo “veliko ognjeno znamenje” vidno 1. junija v jutranjih urah v bližini zahodne obale Baltskega morja in Leipziga. Nek pričevalec je opisal “celotno nebo, ki sem ga lahko videl v smeri proti zahodu, je bilo prekrito z ognjeno meglo” pa tudi “v vzhodni smeri je bilo zelo lépo, modro, prekrito s številnimi zvezdami”. Pričevalec iz Carlsburga pa je izjavil “v vseh štirih smereh neba so plesale podobe različnih oblik in v različnih oblačilih”.
Na spodaj so z rdečimi pikami označeni kraji od koder imamo pričevanja o videnju polarnega sija.
Na srednji pa je polarni sij narisal Kirch, pri čemer se je naslanjal na pričevanja iz okolice Lübecka.
Možen izvor polarnega sija
Navkljub Maunderjevemu minimumu se je konec maja 1680 na Soncu vseeno pojavila ena Sončeva pega o kateri sta poročala Kirch in Gian Domenico Cassini (1625-1712). Kirchove risbe, ki jih še danes hranijo v Pariškem observatoriju prikazujejo Sončeve pege na zahodni polobli. Sončeve pege so območja na površju Sonca, iz katerih lahko izvirajo koronalni izbruhi snovi, ki potem na Zemlji lahko povzročijo geomagnetne nevihte. Glede na to, da je takrat Sonce bilo zelo neaktivno, obstaja velika verjetnost, da je bila ravno ta pega izvor geomagnetne nevihte leta 1680.