Geomagnetne nevihte so najbolj intenzivne manifestacije vesoljskega vremena. Izraz pomeni močno motnjo Zemljinega magnetnega polja. Vzroki za najmočnejše geomagnetne nevihte so strahoviti izbruhi koronarne snovi na Soncu, ki po medplanetnem prostoru potujejo s hitrostmi nekaj sto kilometrov na sekundo. In ker se Sonce po minimumu zdaj spet prebuja in je peg na njem vse več in več, si poglejmo, kaj vse nas morda čaka v prihodnjih letih. Poleg čudovitih polarnih sijev, vidnih tudi v naših geografskih širinah, nam jo lahko močne geomagnetne nevihte pošteno zagodejo.
Še več člankov lahko preberete na mojem Sončnem blogu.
Nevihta, ki je sprožila podmorske mine
Med 2. in 4. avgustom 1972 so se v aktivnem območju AC 11976 zgodili številni svetli blišči, ki so jih spremljali proti Zemlji usmerjeni koronalni izbruhi snovi. Prva izbruha sta povzročila geomegnetni nevihti, a bolj kot to je pomembno dejstvo, da sta “počistila” prostor med Zemljo in Soncem, s čimer sta omogočila neovirano potovanje izbruha koronalne snovi, ki je potovanje pričel 4. avgusta ter je Zemljo dosegel v rekordno kratkem času – le v 14.6 urah. Blišč, ki se je zgodil hkrati s tem dogodkom je bil pozneje klasificiran kot X20, kar ga uvršča med najmočnejše v znani zgodovini.
4. avgusta ob 20:54 UT je nad severom ZDA zasijal svetel polarni sij. Magnetometer v Boulderju, v zvezni državi Colorado je “ponorel”, močne motnje Zemljinega magnetnega polja pa so izmerili v južni Indiji ter na Havajih. Na južni obali Združenega Kraljestva je polarni sij zasijal tako močno, da so se pojavile sence, videli pa so ga tudi piloti na komercijalnem letu v bližini mesta Bilbao v Španiji
Izbruh je na strani, ki je obrnjena proti Soncu (dnevna stran), dodobra potlačil Zemljino magnetno polje. Slednje tvori okoli Zemlje nekakšno votlino, ki ji rečemo magnetosfera, v katero Sončev veter le stežka prodre. Mejni plasti magnetosfere pravimo magnetopavza, in je na dnevni strani od Zemlje oddaljena povprečno 10 Zemljinih polmerov. 4. avgusta 1972 se je ta razdalja zmanjšala na vsega 5.2 Zemljina polmera.
Geomagnetna nevihta je povzročila kar nekaj težav.
Širom ZDA in Kanade so se zgodili manjši izpadi električne energije ter telegrafskega kabla L4 American Telephone and Telegraph, ki je povezoval zvezni državi Illinois in Iowa. Geomagnetna nevihta pa je pozvročila še en dogodek, ki je edinstven.
Leta 1972 so bile ZDA že sedem let vpletene v vietnamsko vojno. Svetovalci so takratnega ameriškega predsednika Richarda Nixona prepričali, da je treba morje ob obali Severnega Vietnama posejati z minami. Ta operacija se je začela 9. maja 1972 v bližini mesta Hai Phong. Skupaj je bilo tekom osmih mesecev v bližini strateških mest položenih preko 11.000 min. Nekatere od teh min so bile take, da so jih detonirale spremembe magnetnega polja, ki jih ponavadi povzročajo vojne ladje. Sprožile so se takrat, ko je magnituda motnje presegla določen prag.
4. avgusta je posadka ameriškega letala TF-77 poročala, da se je blizu mesta Hon La v roku 30 sekund, brez očitnega razloga sprožilo, približno ducat min. Poznejše analize so pokazale, da se je vsega skupaj sprožilo kar 4000 min. Preiskava ameriške mornarice je ugotovila, da so se mine sprožile zaradi fluktuacij magnetnega polja tekom geomagnetnih neviht. Čeprav nikoli niso razkrili praga, ki je potreben za detonacijo teh min, pa vemo, da so motnje magnetnega polja Zemlje dosegle 168 nanoTesel, kar je bilo očitno dovolj. Narediti te mine neobčutljive na vesoljsko vreme je po tem dogodku postala ena glavnih prioritet ameriške mornarice.