Skupina astronomov je med projektom raziskovanja planetarnih meglic posnela izjemno podrobno sliko NGC 6891, planetarne meglice v ozvezdju Delfina, ki je od nas oddaljena kar 11.784 svetlobnih let.
Planetarko je 22. septembra 1884 prvi opazil angleški astronom Ralph Copeland. Planetarne meglice so zadnji stadij v življenju manj masivnih, Soncu podobnih zvezd.
Kako nastane planetarna meglica
Nastanejo ob koncu faze rdeče orjakinje, ko ta v enem močnejšem ali v več manjših izbruhih izgubi svoje zunanje plasti, ki odplavajo v okoliški prostor, sredica zvezde, v kateri jedrske reakcije ne tečejo več, pa ostane gola.
Pravimo ji bela pritlikavka. Ta je še vedno tako vroča (okoli 100.000 kelvinov), da izdatno seva v ultravijoličnem delu spektra, ta visokoenergijska svetloba pa ionizira atome plinov v odvrženih plasteh, ki po rekombinaciji zasijejo v njihovih značilnih barvah. V teh plasteh, ki se širijo v prostor in se redčijo, je še vedno največ vodika in helija, kar nekaj pa je tudi težjih elementov.
Na posnetku je dobro vidna struktura meglice, ki razkriva zunanji, sferični halo, ki se širi hitreje kot notranji deli meglice. Dobro sta vidni tudi vsaj dve elipsoidni lupini, ki sta orientirani vsaka v svojo smer. V notranjem delu meglice, ki je bližje beli pritlikavki, je videti več gostejših vlaken in vozlov plina. Iz podatkov o gibanju vseh opaženih struktur so raziskovalci zaključili, da je ena od lupin stara 4800 let, najbolj zunanja pa 28.000 let. Iz tega so sklepali, da zvezda svojih zunanjih plasti ni izgubila v enem samem močnem izbruhu, ampak v seriji manjših.
Ker podobna usoda čez nekaj milijard let čaka tudi naše Sonce, astronome seveda zanima, kako in zakaj rdeče orjakinje v zadnjih fazah življenja izgubljajo svoje zunanje plasti, kako planetarne meglice nastajajo, kako se razvijajo in kdaj in zakaj ugasnejo.
Vir: NASA/ESA/A. Hajian (University of Waterloo)/H. Bond (Pennsylvania State University)/B. Balick (University of Washington)/Gladys Kober (NASA & Catholic University of America).