Med Marsom in Jupitrom se nahaja širok pas, poseljen s številnimi manjšimi telesi, ki mu pravimo asteroidni pas. V njem naj bi bilo na milijone asteroidov najrazličnejših velikosti in oblik, a večina je majhnih, tako da njihova skupna masa dosega vsega štiri odstotke mase naše Lune. Skoraj vsi meteoriti, ki so doslej padli na Zemljo, izvirajo iz asteroidnega pasu, na pot po Osončju pa so jih pognala trčenja, ki so bila v mladem Osončju pogosta.
Tako imamo kar dobro sliko o tem, iz česa so ta telesa. še več podatkov pa so astronomi zbrali iz opazovanj in spektroskopskih raziskav, ki razkrivajo velikost, albedo in površinsko sestavo. Kot vemo, je Nasina misija Dawn pred leti obiskala dva največja asteroida, Ceres in Vesto, zato ju danes že kar dobro poznamo. Tudi Lutecijo smo od blizu spoznali na slikah evropske sonde Rosetta, ki je mimo nje letela leta 2011.
O podobah drugih pa se moramo zanašati na slike, posnete z velikimi zemeljskimi observatoriji. In pred kratkim so pri ESO objavili slike 42 največjih asteroidov, ki so jih doslej posneli z 8,2-metrskim čilskim teleskopom VLT in slikovno spektrografskim sistemom SPHERE.
Slike niso vrhunske, a so najboljše, kar jih lahko danes posnamemo s te razmeroma velike oddaljenosti. Največji telesi na sliki sta Ceres (940 km) in Vesta (520 km), najmanjši pa Urania in Ausinia s premerom okoli 90 kilometrov. Tisto, kar je planetologe pri asteroidih najbolj presenetilo, so njihove različne gostote, ki kažejo, da so nekatera telesa kroglasta in kompaktna, druga pa zelo, zelo porozna, kot bi šlo za kup skupaj nametanega kamenja in skal. Najmanjšo gostoto imata asteroida Lamberta in Silvija (1,3 kg/dm3; kot oglje), največjo pa Psihe in Kaliopa (3,9 in 4,4 kg/dm3), katerih gostota je celo večja od gostote diamanta (3,5 kg/dm3).
Tako različne gostote kažejo na to, da so posamezni asteroidi nastali v različnih območjih mladega Osončja in šele kasneje migrirali in se zbrali v asteroidnem pasu. Tisti bolj gosti naj bi nastali bližje Soncu.
In zakaj se astronomi trudijo s proučevanjem teh majhnih teles Osončja, ki jim nekateri astrofiziki in kozmologi nekoliko omalovažujoče pravijo nebesne smeti?
Zato, ker se v njih skriva odgovor na še vedno nerešeno vprašanje, kaj točno se je dogajalo ob rojstvu našega Osončja in zakaj in kako je njegov razvoj pripeljal do podobe, ki jo vidimo danes. To pa, upamo da se strinjate, ni kakšno obstransko vprašanje.