Uran je tretji največji planet. V Osončju je dvakrat dlje kot njegov sosed Saturn in je prvi planet, ki so ga odkrili s teleskopom. 13. marca 1781 ga je uradno odkril William Herschel. Ker pa je planet ob opozicijah na meji vidnosti s prostim očesom, so ga videli že prej, le da so ga imeli za zvezdo. Neuradno odkritje tako pripada francoskemu astronomu Pierru Charlesu Le Mannieru, ki je med leti 1750 in 1771 opazoval Uran vsaj dvanajstkrat, med drugim tudi štirikrat v zaporednih nočeh. Ker pa se Uran tako počasi giblje med zvezdami, Le Mannier ni opazil premika.
Kako velik je Uran?
Povprečen premer Urana je 50.700 kilometrov, njegova masa je 14,5-krat večja od Zemljine. V planet bi šlo kar 63 Zemelj. Uran je plinasti velikan. Njegova atmosfera predstavlja približno 10 odstotkov celotne mase in je debela okrog 5000 kilometrov. Pod njo je verjetno tekoč plašč, sestavljen pretežno iz vode, metana, amonijaka in drugih primesi. Ni znano ali je njegovo kamnito jedro trdno ali utekočinjeno, a njegova masa gotovo ni večja od 10 odstotkov mase vsega planeta.
Mimo Urana je doslej letela le ena vesoljska sonda, Nasin Voyager 2, ki ga je obiskala leta 1986 in vsa opazovanja in merjenja planeta, njegovih prstanov in lun opravila v vsega osmih urah. Posledica Uranove velike oddaljenosti od Sonca in velikega naklona vrtilne osi na ravnino gibanja so dolgotrajni letni časi. Eno Uranovo leto je dolgo 84,07 Zemljinega leta.
Vrtilna os je močno nagnjena, saj je kot med njo in navpično ravnino kroženja okrog Sonca kar 98°. To je najverjetneje posledica silovitega trka z drugim manjšim planetezimalom v času njegovega nastajanja. Uran se zaradi tega vrti okoli osi retrogradno, kar je nasprotno od večine plaonenetov in Sonca. Ker je Uran zvrnjen glede na orbito, včasih v šali rečemo, da se kotali okoli Sonca.
Posledica tega pa je, da se proti Soncu oziroma Zemlji obrača enkrat njegov severni, drugič južni pol. Na polih je poletje, ko sta obrnjena proti Soncu, in zima, ko sta obrnjena stran. Vsakih 42 let je eden od polov obrnjen proti Zemlji in takrat so Uranovi prstani vidni povsem od zgoraj oziroma od spodaj. Nazadnje je bil severni pol obrnjen proti nam leta 1945, južni pol pa leta 1987, prav v času, ko je mimo njega letela sonda Voyager.
Letni časi na Uranu so zaradi tega nadvse nenavadni, saj je eden od polov v temi kar 42 let.
Uranova atmosfera
Ta planet od Sonca prejema 400-krat manj svetlobe kot Zemlja. Uranova zunanja atmosfera je sestavljena pretežno iz vodika, helija in metana. V sledovih so opazne še molekule acetilena in etana. Voda, amonijak in vodikov sulfid kondenzirajo globlje v atmosferi, zato jih na vrhu oblakov ni. Najnižja izmerjena temperatura v atmosferi je –221°C, temperaturne razlike v pa so zelo majhne. Uran ima 11 prstanov, ki so od planeta oddaljeni od 12.400 do 25.000 kilometrov. Razmiki med prstani so tako veliki, da ločnice zavzemajo več prostora kot sami prstani.
Prstani, razen notranjega, so široki od 1 do 13 kilometrov in debeli manj kot 15 kilometrov. Sestavljajo jih kot oglje temni, z ogljikom bogati delci, ki so veliki od nekaj centimetrov do nekaj metrov. Prvih pet prstanov so astronomi odkrili leta 1977 med okultacijo neke zvezde. Prstani ne ležijo povsem v ekvatorialni ravnini planeta in tudi niso okrogli in enakomerno široki. Najbrž je to posledica gravitacijskega vpliva bližnjih majhnih lun, kot je na primer Kordelija, ki kroži znotraj sistema prstanov
Koliko lun ima Uran?
Uran ima 27 znanih lun. Pet največjih so astronomi odkrili z Zemlje že pred preletom sonde Voyager 2. Poglejmo si lune Ariel, Umbriel in Titanija. Prvi dve je 24. oktobra 1851 odkril angleški pivovar in astronom William Lassell. Med velikimi lunami ima najsvetlejše in najmlajše površje. Na njem so tudi udarni kraterji, a so majhni, večina jih ima premer od 5 do 10 kilometrov. Starejše in večje je zalil led. Površje je prepredeno z dolgimi in do 10 kilometrov globokimi razpokami, ki so nastale ob širjenju in krčenju skorje. Razpoka Kachina je dolga celo 62 kilometrov. Dna razpok so zalita z ledom, ki se je tja prebil izpod površja. Umbriel je najtemnejša med velikimi Uranovimi lunami, saj njeno površje odbije le 16 odstotkov vpadle svetlobe.
Sonda Voyager 2 je izmerila, da je nekoliko večja od Ariela. Pred tem so astronomi zaradi nenadejano temnega površja menili, da je Umbriel bistveno manjša. Voyager je odkril, da je to s kraterji posut svet, v nasprotju z Arielom pa kraterjev ne obdaja svetlejši material. To kaže, da je Umbrielovo površje starejše. Tudi ni znakov notranjih sil, ki bi ga preoblikovale. Na Umbrielu je le ena svetla tvorba, Wunda, ki je uvrščena med kraterje, čeprav njena prava narava še ni znana.
Največja Uranova luna
Titanija, ki je za približno polovico manjša od naše Lune, je največja Uranova spremljevalka. Ima sivo kamnito površje, posejano z udarnimi kraterji. Zaradi svetle snovi, ki se je ob nastanku kraterjev razletela po okolici, je videti pegasta. Vidne so tudi velike razpoke, ki pričajo o notranji dinamiki. Nekatere razpoke tečejo čez kraterje, kar kaže, da so mlajšega datuma. Verjetno so nastale zaradi širjenja ledu, ko je voda pod površjem zamrznila. Titanijo je 11. januarja 1787 odkril William Herchel.
Meni pa Uran kot grški bog neba s svojim šibkim sijem v jasnih nočeh predstavlja spodbudo, da se zazrem vase in se vprašam, če sem tudi jaz s svojimi dejanji, ko sem 23. decembra 2021 zajadral v drugo polovico Uranovega leta, morda s kakšnim žarkom prijateljstva in drobnim dejanjem prispeval, da je svet boljši.
Od 08.12.1979 do 23.12.2021 je preteklo 42,04 Zemljinega leta, kar je 0,5 Uranovega leta in kar 174,56 Merkurjevega leta. V tem času je na Veneri preteklo 68,33 leta, na Marsu 22,35 leta, na Jupitru 3,54 leta in na Saturnu le 1,42 leta.