Mira (Omikron) v ozvezdju Kita je prav gotovo najbolj znana dolgoperiodična spremenljivka na nebu, ki pa je bolj redko tarča ljubiteljskih astronomov, razen seveda tistih, ki so se posvetili opazovanju spremenljivih zvezd.
Pred dvema letoma pa je vzbudila nekaj več pozornosti, ko je dosegla zelo izrazit maksimum in je sijala s skoraj 2. magnitudo. Ob minimumih njen sij pade pod 9. magnitudo, povprečna perioda nihanja pa traja 332 dni, torej je za kakšen mesec krajša od enega leta.
K manjšemu zanimanju za Miro v zadnjih letih precej pripomore dejstvo, da je v pozno jesenskem času, ugodnem za večerna opazovanja, navadno nekje vmes med maksimumom in minimumom.
Kako fotografiramo Miro, dolgoperiodično spremenljivko?
Sam sem lani Miro posnel z minutno ekspozicijo nekje zelo blizu maksimuma v zgodnjih jutranjih urah v začetku avgusta. Vztrajanje pozno v noč v naslednjih mesecih je prineslo še par posnetkov in rodila se je ideja za izziv, da do konca sezone, ki traja tja do marca, skušam Miro posneti v vsem njenem ciklu padanja sija. Ta ji namreč pada precej počasneje kot pa se dviga po minimumu. Naraščanje traja le slabe štiri mesece, celoten cikel pa deset mesecev.
Minimum naj bi zvezda dosegla nekje marca letos, naraščanju pa potem nekaj časa ne bo mogoče slediti, saj bo Mira navidezno preblizu Sonca. Ponovno jo bo mogoče videti zgodaj poleti (od junija dalje), spet zjutraj, ko bo že blizu maksimuma (pričakovano sredi julija).
Astrofotografski izziv: posnemimo cikel spreminjanja sija Mire Kita
K izzivu je prav gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da se s padanjem sija spreminja tudi barva zvezde, saj ji površinska temperatura pada. Če hočemo res videti rdečo orjakinjo Miro rdečkasto, je pravi čas prav ob minimumih. Za tak astrofotografski izziv ne potrebujemo vrhunske opreme, zadošča že fotoaparat na stojalu in teleobjektiv. Je pa res, da če hočemo bolje videti oziroma posneti spreminjanje barve Mire, bodo v prednosti tisti z večjimi objektivi. Še en nasvet: barvo zvezd vidimo veliko bolje, če je slika toliko razostrena, da so zvezdice na njej majcene ploskvice.
Za eksperimentiranje, da ujamete ravno prave parametre za vašo astrofotografsko opremo, imate pri tem izzivu več kot dovolj časa. Z začetkom snemanja lahko začnete kadarkoli sredi cikla, pomembno je le, da vztrajate vseh 332 dni. Tudi pogostost snemanja ni določena in je odvisna samo od naše zagnanosti in od vremena, a za tak podvig ne potrebujemo odličnih opazovalnih razmer.
Izziv je torej več kot primeren tako za začetnike kot za izkušene. In še za spodbudo: fotografij Mire skozi njen cikel spreminjanja sija na spletu ni prav veliko.