Praktično vse galaksije v vesolju so vključene v manjše skupine ali večje jate, zato ni nič nenavadnega, da jih na nebu pogosto najdemo v bližnjih parih. Privlačnost, ki deluje med takima bližnjima galaksijama, povzroči zanimive oblike, ki jih lahko vidimo tudi z amaterskimi teleskopi. še privlačnejši pa je pogled na več med seboj bližnjih galaksij, a takšne formacije so dinamično zelo nestabilne in jih je zato v vesolju malo.
Med amaterskimi astronomi je najbolj znana in zelo priljubljena bližnja skupina galaksij z imenom Stephanov kvintet, ki smo jo Slovenci po zaslugi Toneta Špenka spoznali že davnega leta 1994 in jo poslovenili v štefanov kvintet. Videti je, kot da pet galaksij pleše kolo, pri katerem pa danes vemo, da je ena tam samo po naključju, saj nam je veliko bližje kot ostale štiri.
Kdaj je Stephanov kvintet v najugodnejši legi za opazovanje?
Stephanov kvintet je v najugodnejši legi za opazovanje na jesenskem nebu, saj je ozvezdje Pegaz, kjer leži, v tem času zvečer visoko na nebu. To je torej najugodnejši čas, da skušamo galaksije poiskati. Našo skupino najdemo na koordinatah: rektascenzija = 22h36m0; deklinacija = +33°58’. Ne glede na to, da so siji posameznih članic majhni (od 12,6 do 13,6 magnitude) in so torej dobro vidne le v večjih amaterskih teleskopih, pa se opazovanja lahko lotimo tudi z manjšimi instrumenti.
Stephanov kvintet
Stephanov kvintet je ime dobil po njihovem odkritelju, francoskem astronomu Edouardu Jean-Marie Stephanu (1873–1923). Ta je galaksije prvi opazil leta 1876 na Observatoriju Marseille. Stephanov kvintet najdemo samo pol stopinje južno od NGC 7331, najsvetlejše in največje galaksije v Pegazu, ki jo je zato v teleskopu enostavno najti. Navidezni premer kvinteta je 3,5 ločne minute, na tem območju neba pa se »drenjajo« galaksije NGC 7317, NGC 7319, NGC 7318A/B (dvojna) in najsvetlejša NGC 7320. Stephanov kvintet je bila prva odkrita tako bližnja skupina galaksij in je do danes najbolje preučena jata galaksij.
Čeprav se zdi skoraj neverjetno, pa danes ni več dvoma, da NGC 7320 ni prava članica skupine. Po Hubblovem zakonu kaže izmerjeni rdeči premik skupine oddaljenost približno 280 milijonov svetlobnih let, NGC 7320 pa je le 39 milijonov svetlobnih let oddaljena od nas, kar je približno toliko kot NGC 7331. Ta pritlikava galaksija je torej le oddaljena spremljevalka te velike in svetle spiralne galaksije. Torej bi bilo primerneje govoriti o Stephanovem kvartetu in ne kvintetu.
Stephan sam je pri svojem odkritju z 80-centimetrskim zrcalnim teleskopom 23. septembra leta 1876 opisal samo štiri meglice, namreč NGC 7317, NGC 7318, NGC 7319 in NGC 7320. A to se je zgodilo iz čisto drugega razloga. V tistih časih astronomi sploh še niso vedeli, da obstajajo tudi druge galaksije, tudi pravih oddaljenosti do njih niso poznali. Stephanu so se v njegovem sicer velikem, a za današnje čase tehnološko skromnem teleskopu vse članice zdele zelo šibke in ni opazil tega, da je ena, namreč NGC 7318, dvojna. Danes seveda o spremembi imena nihče ne misli več.
Astronomi o tej skupini galaksij
Ker je NGC 7318B trčila z medgalaktičnim plinom, ki prežema skupino, je v njem nastal velikanski udarni val, ki je že večji od naše Galaksije. Pri tem so se nekateri deli plina segreli do milijonskih stopinj in močno sijejo v rentgenski svetlobi, ki jo je zaznal Nasin vesoljski observatorij Chandra. Nasin vesoljski observatorij za infrardeč o svetlobo Spitzer pa je iz območja skupine zaznal močno sevanje molekularnega vodika, ki prav tako izvira iz udarnega vala, ki se širi po medgalaktičnem plinu. Vse to kaže, da so galaksije res močno gravitacijsko povezane in že vplivajo druga na drugo.
Stephanov kvintet skozi naš teleskop
Skupine ni težko najti. V pomoč naj vam bosta karti na sosednji strani. Že v manjših teleskopih se v temni noči skupina pokaže kot zabrisana, nežna, nepravilna lisa svetlobe. Za srednje velik teleskop s približno 15-centimetrskim objektivom je dosežek že to, da galaksije ločimo med seboj. Michael Fritz je Stephanov kvintet uspešno opazoval pri zares odličnih opazovalnih razmerah na kanarskem otoku La Palma. Skozi njegov 13-centimetrski refraktor je že pri 55-kratni povečavi in z dobro mero opazovalne spretnosti in potrpežljivosti videl štiri galaksije, namreč NGC 7317, NGC 7319, NGC 7320 in NGC NGC 7318 in to tako, kot je svoj pogled v opazovalnem dnevniku nekoč opisal Stephan.
Pri tej majhni povečavi je skupino še videti v zornem polju skupaj z večjo in svetlejšo NGC 7331. 150-kratna povečava pa jasno pokaže vseh pet članic. Najmanjši površinski sij ima NGC 7319, pri kateri tudi ni opaziti zgoščenega jedra. Njena navidezna velikost znaša 45×30 ločnih sekund, podolgovata je v smeri severozahod-jugovzhod. Najmanjša galaksija z navideznim premerom, nekoliko manjšim od 30 ločnih sekund, je NGC 7317. Videti je okrogla in enakomerno svetla in kaj hitro jo lahko zamenjamo z zvezdico 12. magnitude, ki leži slabih 20 ločnih sekund proč (vidna je tudi na sliki levo).
Največja članica kvinteta je NGC 7320 s površino 1,2×0,6 ločne minute, ki je podolgovata v smeri severozahod-jugovzhod. Neposredno jugovzhodno od majhnega, ne zelo poudarjenega ovalnega območja jedra opazimo zvezdico 14. magnitude. Sosednji dvojni galaksiji NGC 7318A (zahodna komponenta) in NGC 7318B (vzhodna komponenta) imata skupni halo, ki je videti skoraj natanko tako velik kot NGC 7320. Obe jedri sijeta z največjim površinskim sijem v skupini, tako da sta ti galaksiji videti celo svetlejši od sosednje NGC 7320.
V večjem teleskopu in na fotografijah galaksije seveda pokažejo še veliko več podrobnosti, a vizualno opazovanje ima svoj čar. A ne mislite, da se skupina pokaže kar vedno in povsod. Že ob najmanjši svetlobni onesnaženosti neba je ne bomo videli. Ja, zanjo se moramo res potruditi in poiskati temno nebo ter si vzeti dovolj časa za opazovanje. Zato smo jo nenazadnje tudi uvrstili med Spikine izzive.