Naše oko je eden najboljših optičnih instrumentov
Poglejmo za začetek nekaj osnovnih lastnosti optičnega sistema, ki se je razvil tekom evolucije, in ki ga imenujemo naše oko. Takoj povejmo, da je to eden najboljših optičnih instrumentov, kar jih poznamo, njegova edina pomanjkljivost je majhna vstopna zenica. Ločljivost povprečnega človeškega očesa je približno ena ločna minuta, kar pomeni, da na razdalji enega kilometra še ločimo točki, ki sta razmaknjeni 30 centimetrov. Zorni kot je zavidljivih 160×175 stopinj. V laboratorijskih razmerah in pod temnim nebom brez Lune in popolnoma brez svetlobne onesnaženosti vidimo zvezde vse do 8. magnitude. Razliko v svetlosti zaznamo, če je ta večja kot 1% in to tako podnevi, kot tudi ponoči, pa čeprav je razlika v jakosti svetlobe kar 1:10.000.000.000.
Našteli smo samo tiste lastnosti, ki so pomembne za astronomijo. In še enkrat poudarimo, da so meritve opravljali v idealnih pogojih v laboratoriju. V praksi, to je pod nočnim nebom, se lahko tem vrednostim le bolj ali manj približamo. Na večini opazovališč po svetu je danes mejna magnituda zvezd, ki jih še vidimo s prostim očesom, 6,5. število zvezd, ki jih tako vidimo na vsem nebu, je približno 9100. V krajih, kjer ni svetlobne onesnaženosti in je zrak čist, suh in transparenten, in kjer je mejna magnituda 8, se njihovo število povzpne do neverjetnih 45.000! Pa primerjajmo to s tipičnim razsvetljenim mestom, kjer je ponavadi mejna magnituda okoli 2 in vidimo vsega 50 zvezd! Na mejno magnitudo vplivajo najbolj svetlobna onesnaženost, pa tudi prašni delci in atmosferska ekstinkcija svetlobe.
Omenili smo, da je kotna ločljivost očesa 1 ločna minuta izmerjena laboratorijsko v idealnih pogojih. To je povprečna vrednost, saj se oči od človeka do človeka malce razlikujejo med sabo. Eni imajo srečo in so zelo ostrooki. Vsi poznamo poročila, da so posamezni opazovalci videli Jupitrove lune že pred iznajdbo teleskopa. Kakšno ločljivost pa imate vi? Ker testov v laboratorijih ne moremo opravljati, vas bomo poslali pod nočno nebo in vam ponudili nekaj dvojnih zvezd, ki so primerne za testiranje. Izbira ni enostavna, saj mora par zadostiti kar nekaj pogojem. Zvezdi morata biti dovolj svetli, da sta dobro vidni s prostim očesom. Razlika v njunih sijih pa mora biti čim manjša, idealno je, če sta enako svetli. Tudi barva je najbolje, če je bela ali rumenkasta, saj je oko za modrikaste in oranžno-rdečkaste barvne odtenke manj občutljivo.
Testna dvozvezdja za testiranje ločljivosti našega očesa
Primernih dvozvezdij za testiranje ločljivosti našega očesa ni prav veliko. Razmik med zvezdama mora biti okoli ločne minute, zvezdi pa naj bi bili beli in podobno svetli. V Spiki smo že večkrat omenjali, da je skozi vso zgodovino dvozvezdje, ki ga tvorita Mizar in Alkor v Velikem medvedu, veljalo za nekakšen prvi in pravi test ostrookosti. Pa je to res? Dvozvezdje tvorita zvezdi Zeta (Mizar) in 80 (Alkor) Velikega medveda, Prva ima sij 2,2 magnitude, druga pa 4,0 magnitude. Obe sta beli. Razmik med njima pa je kar 11,8 ločne minute. Zvezdi torej zagotovo ločijo tudi ljudje z ne tako ostrim vidom. In ker so moderni astronomi zaupali v verodostojnost pričevanj arabskih astronomov 13. in 14. stoletja, ki so pisali, da samo najbolj ostrooki ljudje vidijo spremljevalko Mizarja, se je okoli tega vprašanja razvila zanimiva razprava. Zanimivo namreč je, da približno na sredini med Mizarjem in Alkorjem leži zvezdica 8. magnitude, ki danes seveda ni vidna s prostim očesom. V srednjem veku, pred iznajdbo elektrike, ko so no- či razsvetljevale le leščerbe, oljenke in osamljeni taborni ognji, pa je bilo nočno nebo čisto drugačno, bolj podobno tistemu v današnjih laboratorijih. Zadnji, ki se je ukvarjal s to temo, je bil angleški astronom Patrick Moore, ki je verjel, da je bila prav ta zvezdica 8. magnitude tisti tester, ki so ga ob Mizarju s sijem 2. magnitude videli le najbolj ostrooki. Kljub velikemu razmiku 6 ločnih minut pa je zaradi velike razlike v siju to vseeno dober pokazatelj strupeno ostrega vida. Kakorkoli že, mi svoje testiranje začnimo z ogrevanjem pri Mizarju in Alkorju, in ko ju uspešno ločimo (v kar ne dvomimo), gremo naprej k težjim nalogam!
Testiranje ločljivosti našega očesa: Theta–1,2 (ozvezdje Bik)
To široko razmaknjeno dvozvezdje je idealno za nadaljevanje testiranja. V jasni, brezmesečni noči, daleč od mestnih luči, naj bi zvezdi, ki sijeta s 3,4 in 3,9 magnitude in sta razmaknjeni 341 ločnih sekund (5,7 ločne minute), enostavno ločili. Svetlejša zvezda je čisto bela, šibkejša pa rumenkasta, saj je istega spektralnega razreda kot naše Sonce. Theto enostavno najdemo, saj je najsvetlejša članica Hijad (Aldebaran ni njen član), potem pa samo počakamo na primerne razmere in pogledamo, če zvezdi ločimo. Verjamemo, da tudi tu nimate te- žav, sicer je obvezen pregled pri okulistu!? še eno primerno testno dvozvezdje je v Hijadah – Sigma–1,2, a sta zvezdi šibkejši od Thete (4m7/5m1) in nekoliko bliže Aldebaranu. Njun razmik je 444 ločnih sekund (7,4 ločne minute). Za trening in ko boste ravno že v bližini pri Theti, pa razločite še Sigmo!
Testiranje ločljivosti našega očesa: Alfa–1,2 (ozvezdje Tehtnica)
Pomladno ozvezdje Tehtnice je razmeroma pusto in prazno in večina amaterjev ga med sijajnimi spomladanskimi ozvezdji, kot sta Lev in Devica, kar preskoči in se preseli v vzhodno ležečega škorpijona. A ko je govora o testiranju vida, je v tem ozvezdju prav primerna tarča za nadaljevanje – Alfa Tehtnice, ki sije z 2,7 magnitude. Njena spremljevalka s sijem 5,1 magnitude je odmaknjena 231 ločnih sekund (3,8 ločne minute). Svetlejša zvezda je bela, šibkejša pa rumenkasta, a zaradi nizkega sija tega s prostim očesom ne opazimo. Večina ljudi zvezdi loči brez težav. Če niste med njimi, brž po nova očala!
Obilo zabave in ne bodite preveč natančni pri meritvah!