Lani so nas planeti kar malo razvadili, saj so si od poletja do decembra v opozicijah sledili Saturn, Jupiter in Mars. Trije veliki in svetli, ki v zornem polju teleskopa nikoli ne razočarajo. A po nepisanem pravilu si moraš, če hočeš biti pravi ljubiteljski astronom, vsaj enkrat v karieri ogledati tudi Uran in Neptun, pa čeprav v okularju teleskopa ne ponujata drugega kot zelenkasto in modrikasto piko. Tokrat vam ponujamo Uran, ki je s sijem 5,8 magnitude na meji vidnosti s prostim očesom, dobro pa je viden s kakršnokoli optično pomočjo. Skupaj z vabilom za ogled pa seveda prinašamo karto natančne lege tega planeta med zvezdami vse do aprila.
Planet Uran
Uran je tretji največji planet v našem Osončju in tako kot vsi zunanji planeti je tudi on plinasti velikan. Njegova edina slaba lastnost je ta, da je na našem nebu na meji vidnosti s prostim očesom. Nazadnje je bil v opoziciji 9. novembra lani, najdemo pa ga v ozvezdju Ovna. Planet leži tik pod ekliptiko in približno 16 stopinj nad nebesnim ekvatorjem. V ugodni legi za opazovanje bo še vse do aprila in enkrat si vzemite čas, in ga poiščite. Če se boste odpravili v kraj z zares temnim nebom, ga lahko skušate poiskati tudi s prostim očesom.
V teleskopu Uran ne ponuja prav veliko, saj nima tako razgibane atmosfere kot na primer Jupiter, pa še navidezno majhen je, v premeru meri le okoli 3,5 ločne sekunde. Pa ne zato, ker smo zdaj že tri mesece po opoziciji. Pri tako oddaljenem planetu (2,9 milijarde kilometrov od Sonca) je namreč razlika med njegovim navideznim premerom v konjunkciji in opoziciji le okoli 0,4 ločne sekunde in se giblje med 3,4 ločne sekunde ob konjunkciji, ko nam je najdlje, do 3,8 ločne sekunde v opoziciji, ko nam je najbližje. Kaj si torej lahko obetamo pri opazovanju s teleskopom?
Pri večjih povečavah bomo lepo videli, da gre za planet in ne za zvezdo, saj se bo sicer majhna bledo modrozelena ploskvica dobro ločila od točkastih zvezd v okolici, v dobrih opazovalnih razmerah pa bodo lastniki vsaj 30-centimetrskega teleskopa lahko opazili dve njegovi najsvetlejši luni (Titanija: 13,9 magnitude in Oberon: 14,1 magnitude), za opazovanje ostalih dveh, ki sta v dosegu amaterskih teleskopov (Ariel: 14,4 magnitude in Umbriel: 14,8 magnitude) pa potrebujemo še nekoliko večji objektiv.
Z opazovanji v dneh okoli opozicije, ko nam je planet najbližje, in je najvišje na nebu okoli polnoč i, se nam pri Uranu torej prav nič ne mudi. Tudi zato smo prispevek objavili šele zdaj, dobre tri mesece po opoziciji, ko je planet visoko nad obzorjem že zvečer in tako primeren za opazovanje tudi za mlajše ljubitelje neba in šolarje.
Da ga boste zagotovo ločili od okoliških zvezd, pa smo pripravili podrobno zvezdno karto. Tudi Uran, čeprav je navidezno majhen, lahko posnamemo z astrokamerami. Rezultat bo boljši, če imamo čim večji objektiv in čim daljše efektivno gorišče. A največ, kar lahko opazimo na njegovem bolj ali manj enakomernem površju, je svetlejše polarno območje in kakšna svetlejša lisa (oval) na drugače enakomernem, modrozelenem disku.