Kako opazovati s teleskopom?

Kako začeti z astronomskimi opazovanji?

Tako. Za darilo smo v veliki škatli s pentljo prejeli majhen amaterski teleskop. Obdarovalec je vedel, da nas astronomija zanima, ni pa vedel, da s praktičnimi opazovanji nimamo prav nobenih izkušenj. Kaj pa zdaj?

Priprava teleskopa na astronomsko opazovanje

Teleskop razpakiramo in če je treba, po navodilih sestavimo. Običajno je optična cev v enem kosu, prav tako glava montaže, na katero moramo pritrditi tri zložljive noge, ki so običajno povezane med sabo s poličko za odlaganje okularjev. Če smo dobili teleskop na altazimutni montaži, je sestavljanja konec.

Altazimutna in ekvatorialna montaža teleskopa.

Če pa je naša montaža boljša, ekvatorialna, pa moramo na eno os (pravimo ji deklinacijska) priviti palčko z utežjo, ki bo uravnovesila težo optične cevi. Drugo os (rektascenzijsko) pa moramo postaviti pod kotom 46 stopinj na horizontalo. Toliko stopinj namreč znaša približ na geografska širina Slovenije in za prav toliko stopinj je Severnica nad severnim obzorjem. Za ta korak ima vsaka ekvatorialna montaž a ob strani prilepljen kotomer. Poiščite ga in nagnite rektascenzijsko os. Tako, teleskop je postavljen. Če ima naša montaža možnost finega pomika po obeh oseh, potem zraven dobimo še dve daljši, gibki ročki, ki ju privijemo na za to pripravljeni osi.

Če pa smo dobili teleskop na Dobsonovi montaži, ki še ni sestavljena, nas čaka nekaj vijačenja po navodilih proizvajalca, da sestavimo preprosto leseno podnožje, ki nosi optično cev. Zdaj nam je na mizi ostalo samo še nekaj manjših kosov: iskalo, dva okularja, in zenitna prizma, če je naš teleskop refraktor (ima na sprednjem koncu lečo).

Iskalo potisnemo v za to pripravljeno ležišče na optični cevi, ki je na spodnjem koncu pri refraktorju in na zgornjem pri reflektorju (ta ima na dnu optične cevi zrcalo), in ga pritrdimo. Okular z daljšo goriščnico (manjša povečava) vstavimo v fokuser in teleskop je pripravljen za naslednji korak. še podnevi ga obrnemo proti oddaljenemu obzorju. Pogledamo skozi okular in z gumbom za pomik fokuserja sliko izostrimo. Zapomnimo si, v kateri legi fokuserja je slika oddaljenih predmetov ostra. To nam bo prišlo prav ponoči, ko se bo kaj zapletlo in bomo skušali izostriti sliko na zvezdah.

Za darilo smo v veliki škatli s pentljo prejeli majhen amaterski teleskop.

Zdaj bomo centrirali optično cev in iskalo. Na obzorju poiščemo vpadljivo vzpetino ali vrh kakšne oddaljene smreke. Zamenjamo okular s tistim z manjšo goriščnico (in večjo povečavo) in v središče zornega polja postavimo izbrani vpadljivi objekt. Iskala imajo nitni križ ali rdečo piko, ki kažeta središče zornega polja. Običajno so v ležiščih pritrjena s tremi vijaki, s katerimi lahko spreminjamo nagib iskala. Ko imamo v zornem polju teleskopa na primer vrh oddaljene smreke, s privijanjem in odvijanjem vijakov iskala le tega postavimo tako, da je vrh smreke v presečišču nitk nitnega križa ali na rdeči piki.

Zdaj tako iskalo kot teleskop gledata točno v isto smer. Če bomo v iskalu poiskali neko svetlo zvezdo in jo pomaknili v sredino zornega polja, bo ta tudi v zornem polju teleskopa. Ta je zdaj pripravljen, da ga odnesemo pod nočno nebo.

Prva opazovanja s teleskopom

Večina izkušenih opazovalcev se strinja, da je popolnemu začetniku najbolje začeti z opazovanji Lune. Ta je dovolj velika in svetla, da je dobro vidna v iskalu teleskopa. Z njeno pomočjo se lahko hitro in enostavno naučimo usmerjati teleskop v želeno smer. Poleg tega pa je na Luni tudi z manjšimi teleskopi vidnih toliko zanimivih podrobnosti (kraterjev, morij, gorovij …), da bo naše navdušenje nad astronomijo samo še naraslo.

Vsak teleskop se vrti po dveh oseh. Pri altazimutnih nastavitvah (tak je tudi Dobson) je ena os navpična, druga pa vodoravna. Okoli navpič ne osi vrtimo teleskop levo-desno, okoli vodoravne pa ga pomikamo gor-dol. Mnogi se strinjajo, da je tako pomikanje teleskopa bolj logično in prijazno do uporabnika, še posebej začetnika.

Prvo opazovanje s teleskopom je nepozabno!

Ekvatorialno montažo moramo pred opazovanji pravilno orientirati. Že doma smo rektascenzijsko os nagnili za 46 stopinj nad vodoravnico. Ko smo pod nočnim nebom, pa najprej montažo postavimo približno v vodoravno lego (zato imamo na njej majhno vodno tehtnico), rektascenzijsko os pa moramo usmeriti v smer proti Severnici oziroma proti severu. In to je vse. Tudi s to montažo usmerjamo teleskop po dveh med seboj pravokotnih oseh, ki pa sta nagnjeni za 46 stopinj. Prednost te montaže pa je v tem, da nebesnim objektom, ki nam zaradi vrtenja Zemlje bežijo iz zornega polja teleskopa, sledimo samo s pomikom po eni osi (rektascenzijski).

Pri altazimutnih montažah pa moramo za isto opravilo teleskop pomakniti po obeh oseh. A to so le tehnične razlike. Ko se enkrat navadimo na eno ali drugo montažo, nam gre to pomikanje avtomatsko od rok. Ko smo tako izurjeni, da brez težav v iskalu in teleskopu poiščemo Luno, je čas za naslednji korak: skok v globoko vesolje!

Poznavanje neba je pomembno!

Ljudem, ki kupujejo svoj prvi teleskop, je kar težko razložiti, da brez poznavanja neba, to je ozvezdij, ne bodo našli oziroma videli prav veliko. Na slepo vandrati po nebu, ne da bi vedel, kaj točno iščeš, je Sizifovo delo. Nenazadnje imamo v slovenščini 500 strani debelo knjigo Ozvezdja, v kateri so natančna navodila in iskalne karte za pomoč pri iskanju najsvetlejših meglic, kopic in galaksij.

Tako kot moramo, če se resno lotimo hobija, nekaj denarja investirati v nakup boljših okularjev za teleskop, je treba nekaj denarja nameniti tudi osnovni astronomski literaturi. Res je, da obstaja nekaj elektronskih planetarijev za pametne telefone, ki nam, ko telefon obrnemo proti neki zvezdi na nebu, povedo za katero zvezdo in ozvezdje gre, a lahko vam zagotovimo, da s takim pripomočkom nikoli ne boste poznali celotnih ozvezdij, njihove medsebojne lege na nebu, njihovega dnevnega in letnega gibanja.

Izkušen astronom na nebu takoj prepozna osnovne like ozvezdij, saj mu je nebo domače tako kot mesto ali kraj, v katerem živi, kjer točno ve, kje so trgovina, knjižnica, šola, pošta, banka … In takšen načrt neba najdemo v zvezdnih atlasih.

V slovenščini imamo Moj prvi zvezdni atlas, ki je namenjen prav temu: prvemu spoznavanju z nebom. V njem so poleg najsvetlejših zvezd v posameznih ozvezdjih prikazani tudi najsvetlejši nezvezdni objekti (oziroma objekti globokega neba, kot jim tudi pravimo), ki jih najdemo v njih: meglice, planetarne meglice, razsute in kroglaste kopice ter galaksije. Za začetek več kot dovolj!

Na pogosto vprašanje začetnikov, kje in kako naj najdem nezvezdne objekte, potem ko sem opazoval Luno in svetle planete, je torej edini pravi odgovor ta: s pomočjo zvezdnega atlasa ali priročnika Ozvezdja.

Začnimo z astronomskimi opazovanji

S svojim novim teleskopom, ki ga že znamo usmerjati v želeni del neba, česar smo se naučili s pomočjo Lune, smo se podali pod zimsko nočno nebo, da ujamemo svoj prvi nezvezdni objekt. Na mizici ob teleskopu je tudi zvezdni atlas, ki bo naš zvesti spremljevalec in pomočnik pri prvih korakih v bogat svet opazovalne astronomije.

Objekti, ki jih bomo iskali: Plejade, Orionova meglica in Andromedina galaksija.

Izkušnje pravijo, da je najbolje začeti z najsvetlejšimi objekti, po možnosti takimi, ki so lepi, zanimivi in dobro vidni tudi s prostim očesom in ki nas, začetnike, še bolj navdušijo za odkrivanje lepot in zanimivosti nočnega neba.

S teleskopom poiščite Plejade

In na zimskem nebu imamo takega. To je razsuta kopica Plejade, kupček sedmih svetlih zvezd, ki so dobro vidne s prostim očesom in jih na nebu ne moremo zgrešiti. Pozna jih tudi veliko tistih, ki se z opazovalno astronomijo sploh ne ukvarjajo. Plejade imajo še to dobro lastnost, da so vidne tudi iz svetlobno onesnaženih mest. Ko jih najdemo s prostim očesom, si jih poglejmo še s teleskopom.

Kako? Teleskop obrnemo približno v smer Plejad. Pogledamo v iskalo in kopico zapeljemo v središče zornega polja. Zdaj so Plejade vidne tudi v teleskopu. Poglejmo. Očarani bomo, koliko več zvezd vidimo v njih, ki s prostim očesom niso vidne.

Plejade. Očarani bomo, koliko več zvezd vidimo v njih, ki s prostim očesom niso vidne.

Zdaj smo dobili opazovalni dokaz, čemu je naš teleskop namenjen – z njim vidimo več, veliko več kot samo s prostim očesom. Kasneje, ko bomo imeli več opazovalnih izkušenj, se bomo k Plejadam še večkrat vrnili, saj so primerne za določanje mejne magnitude in ločljivosti teleskopa. V zvezdnem atlasu vidimo, da so Plejade v ozvezdju Bika. Zdaj s pomoč jo atlasa na nebu poiščemo vse svetlejše zvezde tega ozvezdja: svetlega Aldebarana, ki je najsvetlejša zvezda v ozvezdju, šibkejšo razsuto kopico Hijade, ki se razprostira okoli njega, ter svetlejše zvezde, ki predstavljajo bikova rogova, trup in noge. Vse zvezde ozvezdja so na nebu razporejene tako, kot so prikazane v atlasu.

S teleskopom poiščite Orionovo meglico

Tako. Zdaj poznamo ozvezdje Bika in smo pripravljeni, da s pomočjo zvezdnega atlasa spoznamo vsa svetlejša ozvezdja, ki ležijo ob njem: Voznika s svetlo Kapelo na severu, Dvojčka s Poluksom in Kastorjem na severovzhodu in Oriona na jugovzhodu. Najlažje je prepoznati slednjega, saj ga sestavlja sedem svetlih zvezd, razporejenih v obliki peščene ure, poleg tega pa sta oranžna Betelgeza in beli Rigel eni najsvetlejših zvezd na nebu, pa tudi ostale so tako svetle, da so dobro vidne tudi iz urbanih okolij.

Oriona smo izpostavili zato, ker v njem leži naslednji nezvezdni objekt, ki je primeren tudi za opazovaje z manjšimi teleskopi – to je velika in svetla Orionova meglica (M 42).

Oriona smo izpostavili zato, ker v njem leži naslednji nezvezdni objekt, ki je primeren tudi za opazovaje z manjšimi teleskopi – to je velika in svetla Orionova meglica (M 42). To je zvezdna porodnišnica, v kateri se iz plinskih in prašnih oblakov rojevajo nove zvezde. Meglica je na temnem nebu brez Lune vidna že s prostim očesom, s kakršnokoli optično pomočjo pa je njena podoba še lepša, še posebej,razmerah bo meglica neprimerno večja, saj bomo videli tudi šibkejše, obrobne dele, in bo morda dobila zelenkast nadih.

V središču sije večzvezdje z imenom Trapez, ki ga sestavljajo štiri svetlejše zvezde, ki jih razločimo že z manjšimi amaterskimi teleskopi, morda tudi z na- šim. Poskusimo pri čim večji povečavi, ki jo lahko dosežemo.

S teleskopom poišite Andromedino galaksijo

Če smo si doslej že uspešno pogledali razsuto kopico in meglico, je zdaj čas za našo prvo galaksijo. To bo najbližja večja galaksija naši Rimski cesti, njena dvojčica, ki jo najdemo v ozvezdju Andromede in se zato imenuje Andromedina galaksija (M 31). Če sta zimski ozvezdji Bik in Orion ob januarskih in februarskih večerih praktično na jugu, pa je jesensko ozvezdje Andromede v tem delu leta že nekoliko nagnjeno proti zahodu, a še vedno v ugodni legi za opazovanje.

Andromeda je najbližja večja galaksija naši Rimski cesti, njena dvojčica, ki jo najdemo v ozvezdju Andromede in se zato imenuje Andromedina galaksija (M 31).

Andromedo najlažje najdemo s pomočjo ozvezdja Pegaz, ki ga tvori velik Pegazov kvadrat, sestavljen iz štirih zvezd, od katerih je tista v severovzhodnem oglišču že v ozvezdju Andromede. To naj bo naša štartna zvezda za prepoznavanje ozvezdja Andromede in za lov na Andromedino galaksijo. Sicer pa je Andromedina galaksija v noči brez Lune in v kraju s temnim nebom brez svetlobnega onesnaženja vidna že s prostim očesom kot nežna, podolgovata lisa svetlobe. Poiščite jo in obrnite teleskop proti njej. Odvisno od opazovalnih razmer in velikosti našega teleskopa bomo ob njej videli tudi eno ali dve njeni satelitski galaksiji, ki sta videti kot majhni, okrogli lisi svetlobe. Obe se vedo pojavljata na fotografijah Andromedine galaksije in sta med amaterji dobro znani.

Najsvetlejši nezvezdni objekti so v atlasih označeni z oznakami s črko M in številko. Črka M je okrajšava za Messier. Konec 18. stoletja je francoski astronom in lovec na komete Charles Messier sestavil prvi seznam nebesnih teles, ki niso zvezde. V njem so zajete najsvetlejše kopice, meglice in galaksije, torej prav tiste, ki so vidne tudi v manjših teleskopih.

Na Messierjevem seznamu je danes 110 nebesnih teles, v tem prispevku smo jih spoznali šest. Tako. Bolj ali manj uspešno ste s pomočjo članka našli prvo razsuto kopico, prvo meglico in prvo galaksijo ter spoznali vsaj štiri ozvezdja: Bika, Oriona, Pegaza in Andromedo.

Zdaj ste pripravljeni, da opazovalno kariero nadaljujete sami, da počasi, noč za nočjo s pomočjo zvezdnega atlasa spoznate sosednja ozvezdja in sčasoma vse nebo in na njem najsvetlejše in najlepše nezvezdne objekte v posameznih ozvezdjih. S pomočjo atlasa, knjige ali kakega drugega pripomočka.

Pa srečno! PS: Čeprav se na prvi pogled zdi, da je članek napisan zato, da bi vam prodali Moj prvi zvezdni atlas in knjigo Ozvezdja, pa je v resnici ravno obratno. Atlas in knjiga sta nastala zato, da bi vam olajšali prve korake v svet opazovalne astronomije.