Vijačnica (Helix) – Velika planetarna meglica v Vodnarju

S sijem 6,3 magnitude je planetarna meglica Vijačnica (Helix) ali NGC 7293 v ozvezdju Vodnar najsvetlejša planetarna meglica na našem nebu. Čeprav takšne objekte imenujemo »planetarne meglice«, je njihova resnična narava povsem drugačna: predstavljajo končni stadij razvoja Soncu podobnih zvezd in s planeti nimajo prav nič skupnega. Okrog 700 svetlobnih let oddaljena meglica je med astronomi zaradi svojega sija in prostranosti dolgo veljala za navidez največjo in poleg tega še najbližjo zastopnico svoje vrste. Danes poznamo kar nekaj še bolj prostranih planetarnih meglic, ki pa jih je vizualno težko opazovati. Nekoč so mednje šteli tudi Vijačnico, kar lahko zaradi vse večjega svetlobnega onesnaženja danes spet velja tudi za Srednjo Evropo, saj se tu nikoli ne povzpne več kakor 20° nad obzorje. V resnici skupni sij Vijačnice ali NGC 7293 sploh ni šibak, saj njen površinski sij meri 11,9 magnitude na kvadratno ločno minuto, kar je le pol magnitude manj od površinskega izseva znane, dobro vidne planetarne meglice Ročka oziroma M 27 v ozvezdju Lisičke. Vendar je pri Vijačnici neugodna bolj ali manj enakomerna porazdelitev sija po vsej površini: osrednji del njenega kolobarja, ki meri kar 15 ločnih minut, je temnejši, zunanji kolobar pa svetlejši. Če jo primerjamo z drugimi objekti globokega vesolja, na primer z galaksijami, pogrešamo osrednjo svetlejšo zgostitev, ki bi bila dovolj svetla za vizualno opazovanje na svetlobno onesnaženem nebu. Vijačnico je torej mogoče videti le na primerno temnem nebu. V krajih z zares temnim nebom je meglico mogoče opaziti že s prostim očesom; v južnih krajih, kjer je više na nebu, pa njeno okroglo obliko brez težav pokaže že daljnogled 7 x 35.

Meglica Helix posneta z 20-cm teleskopom in CMOS kamero ASI174MM-Cool. Foto: Stojan Golob in Pavle Gartner

Kljub temu so v preteklosti znani astronomi Vijačnico spregledali, verjetno zato, ker so tedanji teleskopi in okularji, s katerimi so opazovali, imeli zelo majhno zorno polje. Odkril jo je šele nemški astronom Karl Harding (1765–1834) iz Göttingena med letoma 1820 in 1824. Leta 1857 jo je drugi astronom, Arthur von Auwers (tudi iz Göttingena), ki jo je opazoval s teleskopom s premerom objektiva 70 milimetrov, opisal takole: »… z zelo šibkim sijem, a v celoti zelo svetla. … Severni del je zelo oster, medtem ko se južna polovica meglice neopazno izgubi. V njeni megličavosti, zlasti v prvi polovici, je nekaj zvezd 12. magnitude.«

Pogled skozi teleskop nam razkrije kolobarjasto zgradbo planetarne meglice Vijačnica. Sliko je narisal Michael Fritz ob svojem teleskopu s 13-centimetrskim objektivom in ob 20- do 89-kratni povečavi. Za bolj kontrasten pogled si je pomagal s filtrom UHC. Sever je zgoraj, vzhod levo.

Videz meglice Helix v teleskopu

Michael Fritz je s svojim 130-milimetrskim refraktorjem pri 20-kratni povečavi videl meglico zelo jasno (risba zgoraj). Zdelo se mu je, da se njen sij manjša od zunaj navznoter veliko manj, kakor je videti na večini fotografij. šest ločnih minut velika notranjost kroga se je navidez zdela samo malo temnejša od kolobarja, ki jo obdaja. 55-kratna povečava je omogočila najlepši pogled, medtem ko je 89-kratna bila že previsoka. Priporočljiv je filter UHC, ki prepušča svetlobo samo nekaterih valovnih dolžin, tako da vsaj pri večjih povečavah še vedno ostane vidna 13,5 magnitude svetla središčna zvezda. Na prvi pogled se zdi NGC 7293 nekoliko ovalna v severovzhodnojugozahodni smeri. Ko pa pri ugodnih opazovalnih razmerah zaznamo tudi njene šibke podaljške ob straneh, se zdi, da se razteza v zahodno- severozahodno do vzhodno-jugovzhodno smer na 14 x 12 ločnih minut. Kakor pri planetarki Ročka v Lisički tudi pri Vijačnici najjasneje izstopajo območja kolobarja vzdolž krajše osi. Severovzhodni del kolobarja je v okularju videti nekoliko svetlejši od njegovega jugozahodnega dela. Oba dela pa sta jasno strukturirana. Najsvetlejša zgostitev je okrog 2,5 ločne minute vzhodno od zvezdice 12. magnitude na notranjem robu severnega loka. Notranji rob kolobarja je okrogel, zunanja meja vzdolž krajše osi pa se zdi skoraj ravna. Kontrast je tukaj zelo šibek in sij meglice se po- časi izgublja v ozadju neba. Poleg središčne zvezde je z 12- do 15-centimetrskim teleskopom mogoče v njeni megli zaznati približno osem zvezd, nadaljnji dve sta prav na robu (kot lahko vidite na sliki). Njihov sij je med 12. in 14. magnitudo.

Opazovanje meglice Helix s priročnim 20-cm teleskopom tipa Dobson.

Meglica Helix v 3D

Objekti, kakor je Vijačnica, označujejo konec življenja Soncu podobnih zvezd. Zunanja ovojnica zvezde, ki je planetarno meglico spočela, počasi izginja v okoliško vesolje in odpira pogled v notranjost. Tam leži ostanek nekdanje zvezde, ogoljeno jedro, ki mu pravimo bela pritlikavka. Čeprav v njeni notranjosti ne tečejo več jedrske reakcije, še vedno močno sije, saj je vroča še iz časov, ko je bila to sredica zvezde, v kateri se je helij zlival v ogljik in kisik. In prav energijsko močna ultravijolična svetloba tega zvezdnega ostanka povzroči, da plini v ovojnici, ki se širijo v vesolje, zažarijo in jih lahko vidimo s teleskopom. Poleg tega središčna bela pritlikavka oddaja močan tok električ no nabitih delcev, ki s svojim tlakom še dodatno pomaga potiskati pline ovojnice v medzvezdni prostor. Planetarne meglice zato ne sodijo med dolgožive vesoljske objekte, saj se plini slej ko prej tako močno razredčijo, da se zlijejo z medzvezdnim prostorom. Pri Vijačnici je skoraj že dosežena največja velikost, ki jo lahko doseže kakšna planetarna meglica.

Meglica je na nebu sicer videti kakor kolobar, a videz vara. Prostorsko gledano je Vijačnica podobna odprtemu, votlemu in samo napol visokemu cilindru, čigar stena se na obeh straneh zdi svetlejša ter tam oblikuje deloma razcefran kolobar. Proti glavni osi tega polcilindra gledamo napol postrani, zato se nam zdi kakor dvojni kolobar ali skoraj kakor spiralna vzmet. Vzdolž osi cilindra, torej skoraj v smeri našega gledanja, je močan zvezdni veter, ki piha z osrednje zvezde, predrl hladno lupino nekdanje zvezde, ki se počasi oddaljuje, širi in redči. Energetsko močni delci vetra v notranjosti planetarne meglice vzbujajo atome plinov, ki ob rekombinaciji sijejo rdečkasto, modrikasto in zelenkasto. To območ je, ki ga obkroža kolobar, se zdi vizualnemu opazovalcu občutno svetlejše, medtem ko svetlo steno cilindra tvorijo gostejše ekvatorialne plasti ostankov nekdanje zvezde. Na primeru Vijačnice si torej lahko nazorno predstavljamo, kako so takšne meglice videti v resnici oziroma od blizu.