Opazovanje Urana s teleskopom.

Uran na štiri načine

Uran je planet, proti kateremu amaterski astronomi le redko obrnemo svoj teleskop. Kljub temu, da je viden že s prostim očesom, pa pogled skozi teleskop ne pokaže nobenih atmosferskih podrobnosti. Le na posnetkih izkušenih astrofotografov so vidni atmosferski pasovi. Sam sem Urana lotil na štiri načine: s prostim očesom, fotografsko, vizualno skozi teleskop in s planetarno kamero.

Uran, plinasti orjak, tretji največji po premeru in četrti največji po masi je sedmi planet od Sonca. Slika prikazuje velikost Urana v primerjavi z Zemljo in Luno.

Uran je ob opozicijah s sijem 5,7 magnitude na meji vidnosti s prostim očesom. V sredini letošnjega oktobra se je nahajal v ozvezdju Ovna, slabe tri stopinje severovzhodno od zvezde Omikron Rib, ki sije s 4. magnitudo. V neposredni bližini Urana sta se nahajali dve zvezdici 6. magnitude, zato sem moral kar nekajkrat pogledati na karto, preden sem ga zanesljivo ločil od okoliških zvezd. Nič čudnega, da ga stari Grki niso prepoznali kot planet. Seveda je bil moj glavni cilj opazovanje Urana s teleskopom, zato sem postavil svoj C9.25. Pri 80-kratni povečavi je bila jasno opazna značilna barva, opazil sem tudi, da ni točkast kot zvezde, ampak ploščica, saj je navidezni premer znašal 3,7 ločne sekunde. Ko sem povišal povečavo na 200-kratno, je bil disk izrazit, barva pa bistveno manj. Na površju nisem opazil nobenih podrobnosti. Osredotočil sem se še na neposredno okolico planeta v upanju, da bom opazil katero od njegovih lun, a so prehud zalogaj, saj najsvetlejša Titanija sije le z 13,9 magnitude. Pri idealnih opazovalnih razmerah in idealni optiki bi teoretično morala biti vidna v 235-milimetrskem teleskopu.

Okular sem zamenjal s planetarno kamero in 2,5x barlow lečo, tako da se je resno delo šele začelo. Najprej sem imel kar nekaj težav s centriranjem Urana v vidno polje kamere, saj je le-to pri 5800 milimetrih goriščne razdalje zelo majhno. Ko sem ga ujel, so se pojavile še večje težave z ostrenjem, saj je Uranova površinska svetlost v primerjavi z ostalimi planeti zelo nizka, zato sem gain v nastavitvah snemanja nastavil na najvišjo vrednost, hitrost snemanja pa je še vedno bila le 7,5 sličice na sekundo. Ob tako visokem gainu je postal rob planeta zelo težko določljiv, hkrati pa ni bilo vidnih nobenih podrobnosti, zato sem kar nekaj časa porabil za ostrenje. Ko sem bil zadovoljen z ostrino, sem začel s snemanjem. Cilj je bil posneti 10.000 sličic skozi rdeč (R), zelen (G), moder (B) in vizualni rdeči filter (W 25). Pri hitrosti snemanja 7,5 sličice na sekundo je to pomenilo več kot 22 minut snemanja skozi vsak filter, skupno torej več kot uro in pol snemanja, če prištejem še vsakokratno ponovno ostrenje skozi posamezen filter in »fenanje« teleskopa v pavzi med posameznimi filmčki, saj se je teleskop, kljub protirosniku, zarosil. Še posebej težavno je bilo snemanje skozi R filter, saj je Uran v tej svetlobi res šibek. Številni astrofotografi z več izkušnjami in večjimi teleskopi priporočajo snemanje skozi IR filter, ki bolj poveča kontrast med podrobnostmi v atmosferi kot R filter. Ker pa je svetlobe v IR delu še manj, je potreben še večji teleskop. Za tiste z manjšimi cevmi pa se kot zelo uporaben kompromis izkažejo vizualni Wrattenovi filtri, kot je W25. Ta filter prepušča rdečo in infrardečo svetlobo od 610 nanometrov dalje in omogoča svetlejšo sliko od IR in kontrastnejšo od R. Preberite si še: Kako fotografiramo planet Uran ali Neptun?

Z barvnim kompozitom nisem povsem zadovoljen, saj je barva zelo bleda. Posnetek skozi W25 pokaže nekaj zanimivih podrobnosti (levo). Uran s svojimi štirimi najsvetlejšimi lunami (desno).

Ko sem posnel planet, sem se osredotočil na njegove lune. Najsvetlejše štiri so Titanija s 13,9 magnitude, Oberon s 14,1 magnitude, Ariel s 14,3 magnitude in Umbriel s 15,0 magntude, Miranda, ki sije s 16,5 magnitude pa je bila prešibka. Gain sem v nastavitvah snemanja pustil na najvišji vrednosti, ekspozicijo pa sem podaljšal na 8 sekund. Posnel sem 120 sličic. Zadovoljen s posnetim materialom sem pospravil teleskop in se odpravil domov, pravi izziv pa me je čakal naslednji dan, ko sem vse posnetke tudi obdelal.

Vsak filmček planeta sem najprej obdelal s programom AutoStakkert, kjer sem posamezne sličice najprej poravnal, nato pa sem jih 8000 združil v končni posnetek. Posamezne kanale sem v barvni kompozit združil s programom WinJUPOS, kot luminiscenco pa sem uporabil združeni posnetek skozi W25. Nazadnje sem v Registaxu uporabil funkcijo wavelet, s katero sem poskusil izluščiti morebitne podrobnosti. V rdečem kanalu so se res pojavile, vendar pa nisem prepričan ali so to res atmosferske podrobnosti na planetu ali pa šum, kljub velikemu številu združenih posnetkov. Hkrati pa so se okrog diska planeta pojavile nenavadne tvorbe, kar je bil jasen signal, da sem pretiraval z obdelavo. Veliko več »podrobnosti« ponuja posnetek skozi W25, kjer se pokažejo koncentrični krogi. So to atmosferski pasovi ali umetne tvorbe zaradi obdelave?

Ne pozabimo, Uran se po svoji orbiti kotali, kar pomeni, da je os vrtenja obrnjena proti nam in vidimo atmosferske pasove kot koncentrične, podobno kot na posnetku. Nazadnje sem obdelal še video Uranovih lun. Kaj dosti izbire glede števila sličic nisem imel in sem za končni posnetek uporabil kar vse. Jasno so vidne tri lune (Titanija, Oberon in Umbriel), ki so se nakazovale že med snemanjem. Presenetljivo pa se je na končnem posnetku v neposredni bližini preosvetljenega diska planeta pokazal tudi Ariel, ki ga med snemanjem nisem opazil. Uran vsekakor ostaja izziv in hkrati motivacija za jesensko snemanje. Pozornost bom še posebej namenil snemanju skozi W25 z različnimi nastavitvami snemanja, da preverim, ali so tisti koncentrični krogi res podrobnosti v Uranovi atmosferi ali le posledica pregloboke obdelave.