Avstralija je ena od lokacij, na katero pomisliš, ko se omenja južno nebo. Je tudi ena od držav, ki še vedno premorejo območja, kjer se da videti naravno temno nebo. V zahodnem svetu je danes praktično nemogoče najti lokacijo, kjer v zračni razdalji 300 kilometrov ni večjih naselij ali drugih virov svetlobnega onesnaženja. Vedno sem si želel iti pod tako nebo, videti južne objekte pa je bil samo še bonus. Letos konec julija se mi je ponudila edinstvena priložnost, da odpotujem v Avstralijo. Kolega iz Poljske mi je že pred kakšnim letom omenjal, da bi šel spet v Avstralijo na neko lokacijo sredi ničesar, kjer je bil le nekaj dni. Kraj se imenuje Arkaroola. Gre za privatno naselbino v varovanem območju avstralske divjine, ime pa izvira iz jezika aboriginov. Arkaroola se nahaja približno 500 kilometrov severno od glavnega mesta Južne Avstralije Adelaide. To je seveda zračna razdalja. Po cesti znese to okrog 700 kilometrov, kjer zadnjih 150 kilometrov (kot od Ljubljane do Maribora) ni asfaltiranih. V Arkarooli se v glavnem ukvarjajo z ekoturizmom, a ker je direktor Doug Sprigg strasten amaterski astronom, imajo za obiskovalce pripravljene tudi tri observatorije. Pod dvema kupolama sta 14-colska teleskopa tipa Schmidt-Cassegrain, v observatoriju s premično streho pa imajo 16-colskega GOTO dobsona, 12-colskega dobsona, Meadov ETX-125 ter dva motorizirana stola z daljnogledom 20×100.
Konec julija je v Avstraliji zima in noči so bile zato tudi spodobno dolge. Astronomska noč se je začela nekje okoli sedme ure zvečer in končala malo pred šesto zjutraj. V Arkarooli je bilo čez dan tudi čez 20 stopinj Celzija, ponoči pa je temperatura zdrsnila tudi par stopinj pod ničlo. Čez dan je bilo tako kar prijetno toplo, ravno prav za pohode po razgibani okolici. Ponujajo tudi ekskurzije s terenskimi vozili in letalom. Vsega skupaj sem v Arkarooli preživel 17 dni, od tega smo imeli 13 opazovalnih noči. Eno noč je celo deževalo, ampak zjutraj ni bilo o dežju ne duha ne sluha. Pogled na Rimsko cesto je pozimi na 30 stopinjah južne zemljepisne širine resnično impresiven, saj je njeno središče praktično v zenitu. V Arkarooli prav tako ni nobenega svetlobnega onesnaženja, ki bi se pokazalo na vsenebnem posnetku. Prosojnost neba je bila vedno odlična, saj so se zvezde brez težav videle čisto do obzorja. Tudi SQM se je strinjal z izjemno kvaliteto neba, saj je po zaidu Rimske ceste pokazal kar 21,92 magnitude na kvadratno ločno sekundo. Ko je bila Rimska cesta v zenitu, je pokazal 21,55, kar je velikanska razlika in pove, kako zelo svetla je bila Rimska cesta. Na začetku noči nas je vsakič pozdravila močna zodiakalna svetloba na zahodu, ki je počasi izzvenela in se nato zopet pojavila proti koncu noči na vzhodu.
Ker sem v prvi vrsti astrofotograf, sem imel s sabo poleg fotoaparatov in raznih objektivov še montažo HEQ-5 ter na njej 80-milimetrskega apokromata. Lahko si mislite, da za obleke in ostale stvari, ki jih običajno vzamemo na tritedensko potovanje, v kovčku ni ostalo prav veliko prostora. Na srečo mi ni bilo potrebno s sabo vzeti še protiuteži, ker je bilo železja v Arkarooli na pretek in smo hitro improvizirali. Na moje začudenje je bilo proti jutru v zraku kar nekaj vlage, tako da je bilo treba na določenih objektivih, ki so imeli izpostavljeno optiko, celo vključiti grelce. Osredotočil sem se na objekte, ki so z naših zemljepisnih širin težavni ali pa se jih sploh ne vidi. Nekako sem moral narediti izbor, kaj naj posnamem in se odločil za svoj »top 20«. Čeprav si velik del neba »delimo«, so objekti tam, kjer so v zenitu, neprimerno svetlejši,kot pa pri nas, ko se nahajajo slabih 20 stopinj nad obzorjem. Tako je kar nekaj objektov na mojem seznamu vidnih tudi iz naših krajev in eden od njih je kompleks meglic okoli zvezde Ro Kačenosca.
Ta kompleks meglic sem že nekajkrat posnel tudi na Lastovu, a nikoli nisem bil ravno zadovoljen z rezultatom, tukaj pa sem s skupno osvetlitvijo le dveh ur brez težav dobil vse, kar sem želel. Tudi z Omego Kentavra, ki je najsvetlejša in največja kroglasta kopica na vsem nebu, sem se že srečal na Kanarskih otokih, samo tukaj je bila še precej više. Imel sem tudi priložnost hkrati primerjati tri najsvetlejše kroglaste kopice. Že iz številk se vidi, kakšen palček je »naša« M 13 v primerjavi z Omego ali 47 Tukane, skozi okular pa se ta razlika vidno udejani. Seveda nisem izpustil Saturna, ki je kraljeval v zenitu. Skozi 16-colskega dobsona tako mirne slike še nisem videl! Cassinijeva ločnica je bila vidna po vsem obroču, na samem planetu pa je bilo videti nekje sedem pasov različ nih odtenkov. Po sedemnajstih dneh pravega astronomskega razvajanja sem se z letalom vrnili nazaj v Adelaide, od tam pa čez nekaj dni nazaj prek Dohe v Zagreb in nato v Slovenijo. Z astronomskih oddihom sem zelo zadovoljen in ga priporočam vsakemu, ki mu je že malo dolgčas ob naših severnih objektih in bi obenem rad izkusil tudi čare naravnega neba ter avstralske divjine.
[envira-gallery slug=”arkaroola”]