Če si kakšen komet zaželi res lep portret, potem je najbolje, da se obrne na Geralda Rhemanna. Ta vrhunski astrofotograf se je namreč specializiral prav za fotografiranje teh nebesnih popotnikov. Takole je za Spiko orisal svojo astrofotografsko pot.
Do mojega prvega srečanja z astronomijo je prišlo dokaj pozno, šele leta 1986. Takrat so vsi mediji poročali o vrnitvi Halleyjevega kometa v prisončje in to je pritegnilo tudi mene. Odločil sem se, da si komet ogledam skozi velik teleskop. Odpeljal sem se v zahodno predmestje Dunaja, ki je tudi moje domače mesto, kjer stoji zgodovinski observatorij Kuffner s svojim 27-centimetrskim refraktorjem. A to, kar sem videl skozi okular, me je razočaralo. Celo skozi tako velik refraktor je bil komet 1P/Halley viden le kot meglena lisa.
O impresivnih repih, ki sta se kazala na fotografijah, ni bilo ne duha ne sluha. Kljub temu pa me je obisk observatorija dovolj motiviral, da sem kupil teleskop in montažo. Želel sem posneti slike, ki bi bile vsaj malo podobne tistim, ki so jih objavljali razni časopisi in revije. Ker sem bil lastnik fotografske trgovine in ateljeja, sem imel takoj na voljo vse potrebno: fotoaparate, objektive, temnico in veliko fotografskega znanja. Seveda pa moj dom ni idealno opazovalno mesto.
Nad Dunajem je nebo svetlobno zelo onesnaženo, tako da so bili moji prvi poskusi obsojeni na neuspeh. Zato sem se odločil, da poiščem opazovališče nekje v avstrijskih Predalpah. Na teh sredogorskih verigah ob vznožju visokih Alp je svetlobno onesnaženje skoraj zanemarljivo, iz Dunaja pa je do tja le kakšna ura vožnje. Začel sem fotografirati objekte globokega neba, najprej različne meglice.
Kmalu pa je na prvo mesto prišlo fotografiranje kometov. Ko sem pridobil nekaj izkušenj, sem nabavil astrokamero tipa Schmidt z goriščem 435 milimetrov in goriščnim razmerjem f/1,9. Takrat sem fotografiral še na klasičen celuloidni film srednjega formata. S to kamero sem posnel nekaj zelo imenitnih fotografij kometov.
Danes imam odlično prenosno opremo, ki vključuje montažo ASA DDM60, na njo pa je pritrjen Asin 20-centimetrski astrograf s CCD kamero. Poleg tega pa imam na farmi Tivoli v Namibiji še popolnoma avtomatiziran observatorij, s katerim lahko upravljam kar od doma (slika spodaj levo). Observatorij je postavljen na robu puščave Kalahari, zato so razmere za opazovanje in fotografiranje idealne z nizko zračno vlago in veliko jasnimi nočmi.
Od maja do septembra, ko je tam doli zima, traja noč 11 ur, stabilno območje visokega pritiska pa zagotavlja jasne in temne noči. Observatorij seveda zahteva redno vzdrževanje, zato vsaki dve leti odpotujem v Namibijo. Nagrada za trud, ki ga vlagam v svoj hobi, pa je – upam – vidna na fotografijah.
