Tokrat se selimo na vzhod naše male države, natančneje v Hoče. Spoznali bomo Petra, ki večino svojih rezultatov deli v naši zelo dejavni Facebook skupini Slovenska astronomija in astrofotografija.
Peter, povej nekaj besed o sebi. Od kod prihajaš in s čim se ukvarjaš?
Sem iz Hoč, ki ležijo na južnem robu Maribora. Star sem 43 let. Že dobrih 15 let živimo z družino v lastnem domu. Tukaj imam vsaj to srečo, da se lahko na malce večjem dvorišču s teleskopom postavim v kotiček, kjer me ne motijo luči sosednjih hiš in ulična razsvetljava. Se pa generalno gledano razmere za astrofotografijo v našem kraju iz leta v leto slabšajo, saj se pridno širi industrijska cona, promet postaja vse gostejši, s severa pa so nam vse bližja mariborska trgovska središča z velikimi razsvetljenimi parkirišči. Delam v družinskem podjetju, kjer izdelujemo industrijska dvigala. V podjetje sem vpleten že od najstniških let. Tu sem med počitnicami opravljal delo v proizvodnji, kasneje izdeloval marketinška gradiva ter postavil našo prvo spletno stran. Danes kot direktor podjetja skupaj s podporo ostalih sodelavcev ter predvsem družine skrbim za zdrav razvoj naše družbe, sam pa sem odgovoren tudi za pridobivanje projektov, predvsem iz tujine. Že od nekdaj obožujem šport in fotografijo.
Če je le čas, se s kolesom odpravim na Pohorje, ki nam je praktično pred nosom, ter tam naredim tudi kak zanimiv posnetek pokrajine, kakšne živali ali morda celo nevihte v daljavi. Na Pohorje ali sosednje hribe se običajno odpravim sam, s prijatelji astrofotografi, včasih pa mi družbo dela tudi oče, ko želim narediti boljšo astrofotografijo ali pa ko hočem ujeti kak objekt, ki bi ga od doma zaradi svetlobno onesnaženega neba težje fotografiral.
Prve korake v astronomijo dela vsak po svoje. Kako pa si ti vstopil v ta svet in kasneje tudi v svet astrofotografije?
Zvezdno nebo oziroma vesolje me je že od nekdaj neznansko privlač ilo. Kot otrok sem imel majhen teleskop (Newtona). Takrat sem opazoval predvsem Luno in Sonce. Nekaj o posameznih objektih na nebu in ozvezdjih me je takrat naučil stric Jure, ki je v času mojega otroštva živel pri nas doma. A zanimanje žal ni trajalo dolgo, saj so v ospredje stopile druge, takrat za najstnika »pomembnejše« zadeve. Na to skrito strast sem skoraj v celoti pozabil. še vedno pa sem zelo rad pogledal kak znanstvenofantastičen film ali kak dokumentarec na to temo. S prihodom digitalnih fotoaparatov sem se leta 2005 pričel ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Fotografiral sem predvsem živali, pokrajino ter nevihte (strele). Prav za fotografijo strel sem prejel kar nekaj nagrad in priznanj, slike pa so bile objavljene tudi v galeriji v Ljubljani. Moja slika V daljavi je še zmeraj ena najpopularnejših slik na portalu SLO-FOTO.net (trenutno menda v prenovi).
Nekako po naključju sem konec leta 2014 slišal za odkritje kometa C\2014 Q2 (Lovejoy). V januarju leta 2015 sem ga fotografiral s standardnim objektivom 12–50 milimetrov, sprva od doma, nato pa še z Ruške koče na Arehu. Na fotografijah iz doline je bilo vidno samo jedro kometa kot majhna, zelena pika, na tistih s Pohorja pa je že bilo moč zaznati njegov rep. Na fotografiranje se nisem posebej pripravljal, prav tako nisem uporabil kakšne posebne opreme, le brezzrcalni fotoaparat Olympus, ki sem ga takrat imel, objektiv ter stativ. Po pravici povedano, v tistem času nisem poznal ne astronomskih montaž, ne posebnih tehnik priprave in obdelave fotografij, ki so potrebne, da nastane dobra astrofotografija. Kljub temu sem bil nad posnetim navdušen.
Tega, da bi ujel v objektiv komet, si pred tem sploh nisem znal predstavljati. Ko sem snemal komet, sem v kader ujel tudi ozvezdje Orion. Po pregledu fotografij na računalniku sem opazil, da na njih niso samo zvezde, saj se je na njih videla tudi velika Orionova meglica. Takrat sem mi je odprl čisto nov svet v fotografiji, svet astrofotografije. Kupil sem svoj prvi kos opreme, namenjen izključno za astrofotografijo, napravo za sledenje ali tako imenovani »tracker«. To je bil Skywatcherjev Star Advanturer v svoji prvi inačici. V kleti mi je ležal tudi starejši fotoaparat Canon EOS 40D, ki sem ga poslal na astro predelavo v Nemčijo. Tako so nastale moje prve »prave« slike Orionove meglice, meglice Rozeta ter meglice Severna Amerika.
Brez obilice vloženega truda v astrofotografiji ni rezultatov. Potrebujemo cel kup opreme, imamo cel kup težav, lahko jim rečemo tudi izzivov. Ampak, če bi vse teklo gladko … pa verjetno ne bi bilo tako zanimivo. Kaj ti je pri astrofotografiji najbolj všeč in kaj ti povzroča največ sivih las?
Težko je opisati, kako astrofotografija zasvoji človeka. Čeprav je naporna in zahteva veliko časa tako za delo na terenu kot za kasnejšo obdelavo fotografij, marsikdaj te prikrajša za še tako potreben spanec, da sploh ne omenjam tehničnih težav z opremo, je na koncu ves trud poplačan z nevsakdanjimi fotografijami nam nevidne zunajzemeljske lepote. Marsikdo, tudi po tem, ko mu fotografijo pokažem, ne more verjeti, kaj vse se skriva tam »zgoraj«. V bistvu sem tudi sam na začetku komaj verjel, kaj vse je pravzaprav možno ujeti v objektiv z dokaj običajno fotografsko opremo.
Kot izkušen ljubiteljski fotograf pa sem želel napredovati. Slike z DSLR aparatom in »trackerjem « so sicer bile na začetku navdušujoče, a v primerjavi z nekaterimi od tistih izkušenejših astrofotografov z boljšo opremo še vedno slabe. Da bi lahko napredoval, sem moral investirati v namensko opremo za astrofotografijo.
Ja, oba veva, da je oprema kar pomemben jezi;ek na tehnici. Kaj vse ti uporablja[ pri astrofotografiji?
Danes je moja primarna montaža za astrofotografijo Avalonov MUNO s stojalom T-pod, ki mi omogoča namestitev dveh teleskopov hkrati. Za delovanje tako ne potrebuje večjih protiuteži, omogoča pa slikanje čez celo noč brez »meridianskega preskoka«. Glavni teleskop je 20-centimetrski Newton Lacerta 8” f\4, ki ga lahko s skrajševalnikom 0,75x pohitrim na f\3. Zadnje čase veliko uporabljam tudi WO RedCat51. Moja prva astro kamera je bila hlajena monokromatska ZWO ASI183MM Pro z manjšim, 2,5-centimetrskim senzorjem, ki jo uporabljam še danes, imam pa tudi hlajeno barvno kamero ZWO ASI 2600 MC Pro z večjim APS-C senzorjem. Vse skupaj poganjam z majhnega prenosnika, ki ima vgrajeni dve bateriji in omogoča tudi na terenu delovanje brez dodatnega napajanja, vse ostalo pa napajam s kompaktnim, a zmogljivim LiFePO4 akumulatorjem.
Programsko orodje za zajemanje podatkov je APT, za pripravo in obdelavo podatkov pa Pixinsight. Slednjega priporočam vsakomur, ki se želi resneje ukvarjati z astrofotografijo.
Lahko rečem, da si po vseh teh fotografijah izkušen maček, znanja ti ne primanjkuje. Imaš kakšen nasvet za začetnike?
Astrofotografija je prava mala znanost. Način, kako dobiti posnetek, je drugačen kot pri običajni fotografiji. Potrebnega je veliko časa ter potrpljenja. Na hitro ne gre nič. Marsikdo bi(je) zato obupal. Sam se po dobrih osmih letih fotografiranja še zmeraj učim novih tehnik obdelave fotografij. Programi se nenehno razvijajo in rezultati so vedno boljši. V bistvu so fotografije nekaterih amaterskih astrofotografov danes precej boljše, kot so bile tiste od vesoljskega teleskopa Hubble na začetku njegovega delovanja. Zato vsem, ki jih zanima astrofotografija, pa tudi na splošno, svetujem, da naj ne obupajo prehitro nad stvarmi, s katerimi se ukvarjajo in ki jih veselijo. Z nekaj vztrajnosti bo zagotovo nastala tudi kakšna vrhunska astrofotografija, kar je tudi naš cilj.
Morda se ob vsem tem kdo vpraša, zakaj to sploh počnem, pa saj zato imamo profesionalne teleskope, observatorije, še celo vesoljskega Hubbla in Webba tam »zgoraj«, da nam pripravijo in servirajo vse te prelepe slike.
Fotografija me že od nekdaj osrečuje, slikanje nečesa večini nevidnega, skrivnostnega, pa še toliko bolj. Tam zgoraj so čudovite stvari, zakaj jih ne bi poskušal s kamero ujeti tudi sam? Sir Edmund Hillary je, ko je osvojil Mt. Everest in so ga vprašali, zakaj za vraga je to počel, kratko odvrnil: »Because it’s there.«
Že sam postopek priprave opreme in zajemanja fotografije je dokaj zahteven in po svoje zelo zanimiv in pester, saj se velikokrat najde kak nov izziv. Ko pa dejansko kakšno meglico, kopico ali galaksijo vidiš v živo bodisi skozi okular teleskopa ali na lastni fotografiji, ti misli kar odplujejo nekam daleč v neznano. Velikokrat sem se zalotil, da se ob pogledu na vse te ogromne strukture v vesolju, ki so od nas nepredstavljivo daleč, vprašam, kako je vse to sploh nastalo, ali mogoče res obstaja nekaj\ nekdo več, ki je odgovoren za vse to in skrbi za red v tem ogromnem univerzumu?
Tudi ustvarjalce naše kvalitetne astronomske revije žene jeklena volja. Zato se kmalu javimo z novim obrazom! Jih je še veliko. Peter, tebi pa samo še sporočilo, da lahko v bodoče kašno galerijo ali članek pripraviš tudi sam, prav nič ne bomo jezni.