Bi radi fotografirali največji planet v našem osončju? Ne veste kako? Pripravili smo vodič; kako Jupiter fotografiramo in kako obdelamo sliko, ki vam bo zagotovo koristil! Jupiter, plinasti velikan in največji med planeti Osončja, počasi prihaja v opozicijo, kar pomeni, da ga bomo lahko opazovali in fotografirali vso noč. To kar kliče po novih astrofotografskih nasvetih. Tokrat bomo pokazali, kako enostavno lahko obdelamo video in fotografijo plinastega velika in dobimo izjemen rezultat. A pozor! Prvi pogoj je, da smo ga snemali v noči s čim boljšimi opazovalnimi razmerami!
Postopek obdelave bomo prikazali na osnovi video posnetkov, ki jih je za članek prijazno odstopil astronomski kolega Vadim Aleksejev iz Rusije. Vadim je Jupiter snemal skozi 40-centimetrski teleskop tipa Newton s kamero ASI120MM in RGB filtri v programu FireCapture. Jupiter je z vsakim filtrom snemal 40 sekund, čas osvetlitve je bil 30 milisekund (za vsak filter je torej snemal 33 sličic na sekundo (fps)), gain je nastavil na okrog 600, nasičenost histograma pa je bila okrog 50-60%. Za vsak barvni kanal imamo tako na voljo filmček s približno 1300 različno kvalitetnimi sličicami. Posnetke si lahko tudi sami prenesete na svoj računalnik in jih obdelate (538 MB).
Pa začnimo! Posnetek za posamezni barvni kanal naložimo v program Autostakkert!2, kjer ga najprej analiziramo, nato pa določeno število najboljših sličic zložimo v eno samo sliko (stack sliko) posameznega barvnega kanala. Ko naložimo posamezni posnetek, na ploskvici planeta določimo poravnalne točke (Aligment Points (tudi kratica AP)). AP naj bodo večje (AP size 70) in naj ne bodo razporejene preveč na robu. Lahko jih narišemo ročno ali pa enostavno uporabimo gumb Place AP grid. V okenca Number of frames to stack vpišemo, koliko sličic hočemo zložiti v posamezno stack sliko. Priporočali bi, da v noči z dobrimi opazovalnimi razmerami uporabimo večje število, v noči s slabšimi pa manjše število sličic. V našem primeru bomo od 1329 sličič (v programu prikazano spodaj levo) v končni stack zložili 500 in 800 izbranih, najbolj kvalitetnih sličic. Večje število sličic pomeni, da bomo na končni sliki imeli manj šuma, a kot smo že omenili, se ne splača pretiravati, če so bile razmere slabe. Izberemo še Drizzle 1.5 X. Drizzle je prav poseben algoritem, ki bo majhno sliko Jupitra umetno in to zelo kvalitetno povečal za 1,5-krat. Naš končni rezultat so tri slike, vsaka za en barvni kanal – R (rdeča), G (zelena) in B (modra).
Sliko posameznega barvnega kanala v formatu .tif odpremo s programom Registax. V tem programu uporabimo orodje Wavelets, ki nam omogoča, da izostrimo podrobnosti na različnih nivojih (od 1 do 6 oziroma od najmanjših do največjih). V našem primeru smo parametre spreminjali samo na nivojih 1, 2 in 3.
Ko smo s parametri zadovoljni, pritisnemo gumb DoAll in sliko shranimo. Postopek ponovimo za vsak barvni kanal!
Slike, ki smo jih obdelali v programu Registax, nato odpremo s programom Photoshop (lahko uporabimo tudi brezplačni GIMP). Naredimo prazen RGB dokument in v posamezno plast (Red, Green in Blue) v oknu Channels prilepimo sliko posameznega barvnega kanala s funcijo Copy – Paste (R = Red, G = Green in B = Blue). Posamezno plast po potrebi še premaknemo levo ali desno, gor ali dol v kolikor je to potrebno. Iz črnobelih slik tako sestavimo barvno RGB sliko. Za referenco si pogledamo kakšno drugo sliko Jupitra in z orodjem Color balance prilagodimo barve, da planet v barvah izgleda naravno, tako kot ga vidimo skozi okular. Poigramo se še z ostalimi orodji in filtri (Levels, Curves, Hue/Saturation, Unsharp Mask, Reduce Noise …), da dobimo želen rezultat.
Morda za konec zapišemo še nekaj besed na temo samega zajema videa. V programu FireCapture nastavitve pri zajemu nastavimo tako, da bo nasičenost histograma čim večja (do 90%), snemajmo s čim večjo hitrostjo (fps), uporabljamo Gain (lahko je tudi 100%), skupni čas snemanja za en RGB set naj bo okrog 2 minute (ne več, ker se planet hitro vrti okoli svoje osi!). Morda se komu poraja še vprašanje, pri kakšnem gorišču naj snema Jupiter s teleskopom? Enostavna formula se glasi, da je optimalno gorišče teleskopa pri snemanju 30-krat večje od premera objektiva, če uporabljamo kamero s 5-mikronskimi slikovnimi elementi oziroma 20-krat večje od premera objektiva, če uporabljamo kamero s 3,75-mikronskimi slikovnimi elementi.
Kot lahko vidite, sama obdelava video posnetka in kasnejši postopki s slikami v programu Registax in Photoshop niso prav nič zahtevni. Prikazali smo seveda samo osnovne postopke, ki vam bodo olajšali prve korake. Možnosti in načinov obdelav je neskončno, pa nikar se ne ustrašite – veselo eksperimentirajte. Rezultat bo na koncu tako ali tako v 90 odstotkih odvisen zgolj in samo od opazovalnih razmer! Če opazovalne razmere po Pickeringovi lestvici ocenjujemo na od 1 do 5, snemanje sploh nima smisla. Bolje je, da gremo spat! Če so opazovalne razmere med 6 in 7, imamo možnosti za dober rezultat, če pa jih ocenjujemo na 8 ali več, pa imamo možnosti, da naredimo vrhunsko sliko! Noči z dobrimi opazovalnimi razmerami so v Sloveniji redke, zato se je za dober rezultat ob kakšni ugodni napovedi vsekakor smiselno odpraviti tudi na kakšno višjo, bolj oddaljeno lokacijo.