Kdo je uničil temno nebo?

0

Matejev zapis Blišč in beda nočne pokrajinske fotografije tudi mene ne pusti ravnodušnega. Sprva pa bolj mislim na tistega latvijskega fotografa, ki je posnel zamrzujočo reko, ki teče proti ozvezdju Oriona. Postavljam se mu v bran in iščem razloge, da se je tisti reflektorski snop pač znašel na sliki, ker se mu ni mogel izogniti. Nenazadnje ga na domači strani, kjer je fotografija zmagala, avtor niti ni omenil, omenil ga je šele eden od urednikov Nasine astronomske slike dneva. Na Nasini spletni strani pa radi izbirajo širokokotne posnetke neba, ki vključujejo pokrajinske značilnosti in spomenike. Če pa želimo, da so ti na slikah vidni, morajo biti bolj ali manj osvetljeni, sicer ostanejo le temne silhuete. Mesec dni kasneje, prav na dan, ko prispe naša revija (14. januarja), za Nasino sliko dneva izberejo lep posnetek Perzeida nad Tirolami, pod sliko celo objavijo, da je to pravzaprav fotomontaža, da je nastala iz več posnetkov, da je fotograf tistega navdušenca pod Perzeidom in nad pravljično osvetljenimi tirolskimi dolinami posnel šele po tem, ko se je na enega od prejšnjih posnetkov ujel meteor. Blišč pokrajinske fotografije se dokončno povsem sesuje. S temi fotografi nimam veliko skupnega, kot oni z menoj ne. Z Latvijcem morda prekletstvo svetlobnega onesnaženja, ki mu kot on ne morem ubežati, s Tirolcem Nicholasom Roemmeltom prav nič.

Za Nasino sliko dneva izberejo lep posnetek Perzeida nad Tirolami, pod sliko celo objavijo, da je to pravzaprav fotomontaža.

Žal niti na Veliki planini ne morem več povsem ubežati svetlobnemu onesnaženju, vendar pa tam vsaj včasih zaslutim tisti vonj pravih temnih noči. V dolini ostane le beda izgubljenega temnega neba, za katerega bi rad, da se vrne, pa se ne more. S tem, da ne všečkam fotomontaž, prav gotovo ne bom veliko doprinesel. Problem svetlobnega onesnaženja je, da v resnici moti le malo ljudi. Le par dni po objavi Matejevega članka je časnik Delo na prvi strani objavil napoved spremembe uredbe o svetlobnem onesnaženju z donečim naslovom Manj luči v mestih za več zvezdnega neba. Preberem, pa sem še naprej pesimist. Kaj pa lahko prinese omejevanje porabljene energije za razsvetljevanje in zasenčene svetilke? Bodo kakšno ugasnili? Zmanjšanje svetlobnega onesnaženja je mogoče le z zmanjšanjem osvetljenosti.

Sedaj se vračam v preteklost. Ko sem kot osnovnošolec hodil v nekaj kilometrov oddaljeno šolo, si v naši takratni vasi javne svetilke lahko preštel na prste ene roke. Danes jih je samo na enem postajališč u nekoliko iz vasi nekajkrat več, pa po enajsti zvečer mimo ne pelje in se ustavi niti avtobus niti vlak. Takrat na postajališču sploh ni bilo nobene. Tudi takratna naša ulica ni bila razsvetljena, sedaj pa je. Pa tudi cerkev ni bila osvetljena, sedaj pa je, kot mnoge druge. V neposredni okolici smo dobili še nekaj krožišč s celim gozdom svetilk, pa nekaj trgovskih centrov z urejenimi in razsvetljenimi parkirišč i, da v nebo vpijočih svetlobnih reklam niti ne omenjam, ki me sredi noči vabijo k nakupu, če slučajno hitim na observatorij!? Pa je tudi takrat v Sloveniji živelo približno toliko ljudi kot danes. Vračanje v preteklost ima samo en namen, pojasniti, da bi se dalo enako dobro če že ne bolje živeti tudi v precej manj osvetljeni državi. Zakaj se torej nismo odločili za manj razsvetljeno Slovenijo? Smo pač nasedli dobro pripravljenemu oglaševanju o večji varnosti, ki jo prinaša osvetljenost, in nismo pomislili, da je to voda na mlin osvetljevalcem in proizvajalcem elektrike, ki na ta račun kujejo svoje dobič ke in opravičujejo nova in nova vlaganja. Prav proizvajalcem nočna razsvetljenost najbolj koristi, saj porabljajo elektriko ponoči, ko je ostala poraba najmanjša. Odgovor na vprašanje Kdo je uničil temno nebo je torej na dlani. Težje je priti do rešitve, kako le to zmanjšati, saj proizvajalcem to ne more biti v interesu, precej pa k temu pomagamo tudi prebivalci, ki se načeloma strinjamo, da je vse preosvetljeno, toda zmanjšali pa je ne bi, vsaj ne v naši ulici, v našem mestu … Vsaka uredba, ki ne bo vsebovala korenitega zmanjševanja osvetljevanja, bo še naprej brezzoba, čeprav bodo v njej na videz strožji predpisi. Urejanje zastarele osvetlitve le malokdaj prinese manj svetlobnega onesnaženja, saj neustrezno svetilko zamenja prav zaradi predpisov večje število ustreznejših. Te pa le bolj prikrito onesnažujejo, kajti če svetilke ne svetijo neposredno v nebo, se pa več njihove svetlobe odbije od tal, kar hitro opazimo v nekoliko bolj vlažnem vremenu v obliki svetlobnih kupol, ki žare v nebo, čeprav samih svetilk velikokrat sploh ne vidimo.

Lep primer neprimerne zunanje osvetlitve.

Torej bo treba družbo prepričati v zmanjševanje osvetljenosti, če hočemo resno zmanjšati svetlobno onesnaženje. Za to pa je potrebno ugasniti kakšno luč. Toda kje? Imamo cel kup možnosti, od samevajočih velikih parkirišč, postajališč, svetlobnih reklam, ki jih sredi noči nihče ne gleda, do kulturnih in drugih spomenikov. Pri svojih meritvah temnosti neba na Veliki planini sem opazil, da je nebo najtemnejše med polnočjo in četrto uro zjutraj in prišel do sklepa, da je to zato, ker je takrat najmanj prometa, saj avtomobilske luči prav tako onesnažujejo nebo. Bi torej lahko prej omenjene vire tudi ugasnili? Zlahka! Z vgradnjo časovnika poleg svetlobnega senzorja, ki sedaj prižiga in ugaša svetilke. Proizvajalci elektrike seveda ne bodo veseli, čeprav bi se dalo to elektriko veliko koristneje uporabiti in se bodo upirali na vse mogoče načine, od izgovarjanja na zahtevnost takšnih preureditev do varnostnih vidikov. Nova uredba bo tako v najboljšem primeru le upočasnila trend povečevanja svetlobnega onesnaževanja. Ljubitelje nočnega neba tako najverjetneje čaka zelo svetla prihodnost – žal.

Delite na

O avtorju

Tone Špenko

Dolgoletni sodelavec Spike, izkušen opazovalec in član ekipe astronomskega observatorija Rezman.