Letošnje poletje je bilo, vsaj kar se tiče astronomije, kar zanimivo. Večkrat smo obiskali našo klasično lokacijo s temnim nebom, imel sem kar nekaj opazovalnih noči, v času avgustovskega dopusta pa smo se v celoti posvetili opazovanju Marsa ob veliki opoziciji in seveda tudi ostalih planetov našega Osončja. Lahko bi rekli, da si bomo letošnje poletje zapomnili po tem, da smo lahko v eni noči opazovali vse planete našega Osončja. Na javnih opazovanjih smo obiskovalcem z lahkoto pokazali ekliptiko, saj so jo krasili svetli planeti in Luna. Tisti, ki smo se planetov letošnje poletje lotili vizualno ali s planetarnimi kamerami, pa smo hitro ugotovili, da opazovalne razmere nizko na ekliptiki niso opevanja vredne, vseeno pa se je splačalo poskušati, morda tudi iz kakšne druge lokacije, in če pri tem uporabljamo moderne planetarne kamere, ni vrag, da ne doživimo tiste opevane noči, »ko nas bogovi ljubijo«.
Teja, ki je bila organizator letošnjega dopusta, je pot tokrat začrtala po sosednji Avstriji in na seznamu se je poleg številnih naravnih znamenitosti znašel tudi vrh Edelweißspitze. Na goro se tokrat seveda nismo odpravili zaradi temnega neba, naš cilj je bilo opazovati in slikati Mars ob veliki opoziciji iz lokacije, ki ima visoko nadmorsko višino, da se izognemo vsaj najnižjim plastem atmosfere, ki so najbolj kritične. Edelweißspitze je s svojimi 2571 metri nadmorske višine kot nalašč za takšno odpravo, če pa je ob poti, pa še toliko bolje. Na vrhu smo imeli dve opazovanji in za obe noči lahko rečem, da so bile opazovalne razmere dobre, tudi model višinskih vetrov je bil za oba večera zelo obetaven, saj so bili vetrovi zelo šibki! Ti višinski vetrovi so eden od zelo pomembnih dejavnikov, ki nam pogojujejo opazovalne razmere. Kljub razmeroma dobrim opazovalnim razmeram pa so bili planeti nizko, da niže praktično ne gre, in zato so bila pričakovanja vseeno na realnih tleh.
Prvo opazovalno noč smo izvedli iz 31. julija na 1. avgust, a so nebo kmalu po začetku opazovanja prekrili oblaki. To noč smo v luknjah skozi oblake opazovali Saturn, ki je pri 350-kratni povečavi kazal izjemne podrobnosti, slika v okularju je bila praktično mirna in jasno so se videli številni barvni pasovi na površju in nekatere podrobnosti v samem kolobarju. Ko se je pogleda na gospodarja prstanov nauž ila še Teja, se je nebo povsem zabasalo. Kasneje, po kašni uri, se je malenkost razkadilo, tako da sem uspel posneti eno samo kratko serijo Marsa skozi IR filter, to pa je bilo tudi vse v tisti noči, kar se astronomije tiče. Preostanek noči smo zato namenili opazovanju neviht in strel, ki so divjale nad Padsko nižino in zahodno Slovenijo. Vtis iz prve noči je bil izredno optimističen. Občutek, da smo vso planetarno astronomsko kramo na dopust vlačili za prazen nič, pa je vsaj malo zbledel.
Drugo opazovalno noč smo izvedli iz 3. na 4. avgust, vmes je bil na žalost en precej deževen dan. Ob 20. uri se je praktično v nekaj deset minutah popolnoma razjasnilo (tudi napovedi so kazale tako!) in pred nami je bila izredno lepa, jasna noč z obetavnimi opazovalnimi razmerami. Na ploščadi se nam pridruži še nekaj fotografov in ljubiteljev nočnega neba, ki pa drug drugega nismo motili. Jupiter je bil že zelo nizko, zato smo ga tokrat spustili. Najprej se lotimo Saturna in za njim še Marsa. Opazovalne razmere so bile dobre, a to noč smo imeli veliko težav z vlago na korekcijskem steklu teleskopa. Samega teleskopa pri resni planetarni fotografiji in tudi pri opazovanju ne smemo segrevati, ker si s tem naredimo več škode kot pa koristi. Opazovanje Saturna smo zato kmalu prekinili in se osredotočili izključ- no na Mars. Za samo opazovanje smo tako imeli 30 minut, nato je sledilo 30 minutno pasivno (brez posebnih ogrevalnih teles!) sušenje korekcijske plošče in tako je bilo nekaj ur. Peščeni viharji, ki so na Marsu divjali julija, so se počasi polegali in pri opazovanjih skozi okular smo lahko prepoznali nekaj površinskih podrobnosti in seveda izrazito južno polarno kapo.
Mars sem snemal (tudi vizualno smo ga opazovali s tem teleskopom) s 35-centimetrskim Schmidt-Cassegrain teleskopom pri gorišču 6400 milimetrov s planetarno kamero ASI290MM, pri tem pa uporabljal izključ no dva filtra. IR filter za rdeč barvni kanal ter B za moder barvni kanal. G ali zeleni barvni kanal sem kasneje v postopku obdelave naredil sintetično z združevanjem IR (50%) in B (50%) barvnega kanala (Preberi še Fotografirajmo Mars!? Kako iz posnetega videa naredimo sliko Marsa?). Mars sem snemal v seriji. Najprej pet filmov po 4000 sličic za IR filter in nato 5 filmov po 4000 sličic še v B filtru. To sem skozi noč nekajkrat ponovil. Posnete filme (za oba filtra) sem najprej obdelal s programom AutoStakkert!, dobljene slike (stack), ki vsebujejo le 1000 najboljših sličic iz posameznega filma, sem izostril v programu Astra Image, tako da sem na posamezni sliki dobil čim več podrobnosti. Ko sem pripravil vse slike, sem le-te obdelal še s programom WinJUPOS in jih združil v končno RGB sliko. Končno obdelavo sem nato naredil v programu Photoshop. Če bi se kdo rad poigral s surovimi slikami, naj mi prosim piše, da mu jih pošljem.
Končno obdelavo sem nato naredil v programu Photoshop. ∞e bi se kdo rad poigral s surovimi slikami, naj mi prosim piše, da mu jih pošljem. Opazovanje Marsa in ostalih planetov smo potem z nekaterimi udeleženci delavnice Chilescope 17. avgusta ponovili še na Krimu. Okrog tega datuma so bile opazovalne razmere nad Slovenijo precej stabilne. Tekom noči smo določene svetlejše objekte globokega vesolja brez večjih težav opazovali pri 400-kratni povečavi, seveda pa tudi nad sliko planetov nismo bili razočarani.
Odprava na veliki Mars je bila vsaj zame uspešna in lahko rečem, da sem s končnim rezultatom izredno zadovoljen. Ob vsem tem sem se marsikaj naučil in že nestrpno pričakujem, da se planeti v naslednjih letih povzpnejo više po ekliptiki. Sicer pa območje Alp (niti Edelweißspitze) ravno ne blesti po številu jasnih noči! Če bi se na Edelweißspitze odpravljal izključno na nočno opazovanje, bi končno odločitev za to morali sprejel tik pred odhodom. Vreme v visokogorju je spremenljivo in mi smo se ravno po nekem srečnem naključju ravno pravi čas odpravili tja. Vse dni prej in potem so bile noči na vrhu bolj ali manj oblačne, celotnega popotovanja pa žal nismo mogli podrediti samo opazovanju Marsa. Da se ti vreme in tudi same opazovalne razmere na koncu poklopijo, je potrebna tudi sreča, a vztrajnost igra pri tem ključno vlogo.