Astronomi na splošno nismo le ljubitelji zvezd. Nam je všeč vse, kar se dogaja na nebu, vključujoč oblake. Kot vemo, so oblaki po večini prebivalci nižjih plasti atmosfere, obstaja pa tudi taki, ki imajo z vesoljem opraviti več kot vsi ostali skupaj! To so tako imenovani svetleči nočni oblaki, znani tudi kot noktilucentni oblaki (NLC). Po mojem mnenju spadajo med najlepše (in najredkejše) oblake sploh!
Kaj so nočni svetleči oblaki in kdaj jih opazovati
Poleti nad polarnimi območji nastajajo na višini med 80 in 90 kilometrov (!), sestavljajo pa jih mikroskopski delci izgorelih zvezdnih utrinkov, na katere pri temperaturah pod –128°C primrznejo molekule vodne pare. Da jih vidimo, mora biti Sonce od 6 pa do 16 stopinj pod obzorjem (prej je nebo še presvetlo, potem pa jih skrije Zemljina senca) in ker so tako visoko, jih Sonce obsije, ko je atmosfera pod njimi še (že) v senci.
NLC-je torej v resnici vidimo na bolj ali manj temnem jutranjem (večernem) nebu. Pričujoča slika (spodaj) je bila posneta 17.07.2017 ob 22:19, približno uro in pol po zaidu Sonca, ko je bilo to 12 stopinj pod obzorjem. Težko jih je opisati, a v splošnem izgledajo kot srebrnkasti prameni, valovi ali vozli ali kombinacija vsega tega. Čeprav so načeloma od daleč nekoliko podobni cirusom ali celo letalskim sledem, pa so tako svojevrstni, da jih, ko jih enkrat vidimo, skorajda ne moremo več zamenjati za kaj drugega. Njihova zna- čilna električno modrikasta barva pa se (žal) pokaže le na fotografijah. NLC-ji so bolj značilni za kraje višjih geografskih širin (med 50. in 65. vzporednikom), kjer se v zadnjih letih pojavijo že konec maja ali v začetku junija, nekako med poletnim solsticijem in koncem julija pa se utegnejo pokazati tudi pri nas – predlani je Tone Špenko o njih poročal že 19. junija! Pravzaprav so na našem nebu zadnje čase redni gostje, v zadnjih štirih letih sem jih opazil vsako sezono, a uvrstiti te eterične prikazni med svoje opazovalne trofeje vseeno ni prav lahka stvar.
Kaj opazovati nočne svetleče oblake
Za opazovanje NLC-jev ne rabimo nobene posebne opreme, le nizko severovzhodno, severno oziroma severozahodno obzorje, popolnoma prosojno atmosfero in nekaj sreče. Ter zvrhano mero vztrajnosti in potrpežljivosti, kajti v zadnjih (štirih) letih so bili pri nas opaženi med enkrat in štirikrat ter bili v povprečju vidni po kake pol ure in so segali vsega nekaj stopinj nad obzorje! Zato smo jih tudi uvrstili v rubriko opazovalnih in fotografskih izzivov. Ker se lahko pojavijo tako zvečer kot zjutraj, to pomeni, da nam niti zgodnje vstajanje ne uide! V veliko pomoč nam je lahko spletna stran Spaceweather.com, ki redno prinaša sveže slike pojavljanja NLC-jev. Kadar na njej najdemo poročila opazovalcev iz srednje Evrope, se splača biti pozoren. Na omenjeni spletni strani je tudi slika s satelita AIM (ki je bil izstreljen namensko za opazovanje NLC-jev), ki jo lahko s pridom uporabimo pri načrtovanju naših opazovanj.
Žal je poletje čas neviht, ki se še posebej rade delajo nad Alpami, kar pomeni, da pri nas mnogo večerov visoko nad obzorje segajo vrhovi nevihtnih oblakov iz Avstrije. Takrat lahko, po mojih izkušnjah, lov na NLC-je mirno izpustimo. Tudi soparno vreme z mrčastim obzorjem ne bo v redu. Pravi čas je po kakem prehodu hladne fronte, ki prinese popolnoma transparentno nebo. Spomnim se, da je bil leta 2015 tak natanko en (1) večer – in prav takrat so bili NLC-ji tu! Seveda je zaželeno, da v smeri potencialnih NLC-jev ni prehudega svetlobnega onesnaženja.
Če jih želimo fotografirati, potrebujemo fotoaparat z možnostjo ročnih nastavitev, stojalo in daljinski prožilec. V izogib preveč zrnatim fotografijam rajši uporabimo zmeren ISO in ekspozicijo podaljšamo na nekaj sekund. Vsekakor vam želimo veliko sreče! Če vam bo ulov uspel, pa na uredništvu Spike z veseljem pričakujemo vaše slike in poročila!