Včasih je Luna na obzorju videti res velikanska, kot da nam je bližje kot običajno. A če počakamo nekaj ur, da se dvigne više na nebo, se njena velikost »skrči« na običajno vrednost. Temu pojavu, ki razburja ljudi in astronome že stoletja, pravimo lunarna iluzija. Že besedna zveza sama nas napeljuje na sklep, da se z velikostjo Lune ne dogaja nič posebnega, ampak je vse v naših glavah in delovanju naših možganov.
Naš um namreč presoja, kako velik ali kako majhen je nek oddaljen predmet, kot je na primer Luna na obzorju, tako, da ga primerja z drugimi, znanimi okoliškimi predmeti. Predstavljajte si hišo, stanovanjski blok ali goro. Za vaše možgane so to velike stvari. In če Luna vzhaja ob oddaljeni hiši ali izza oddaljene gore, bo videti ogromna, saj naši možgani vedo, da sta hiša in gora ogromni.
Miti za lunarno iluzijo
Obstaja več prepričljivih, a napačnih razlag za lunarno iluzijo. Večina je slišati logično, zato jih nekateri nepoučeni še vedno širijo naokoli.
Prva je ta, da atmosfera deluje kot leča in poveča Luno. Ko je Luna blizu obzorja, mora njena svetloba potovati skozi debelejšo plast Zemljine atmosfere kot takrat, ko je visoko na nebu. Res je, da ves ta zrak deluje kot velikanska prizma in lomi ter sipa svetlobo ter tako popači barvo in obliko Lune. Vendar pa ne deluje kot povečevalno steklo.
Naslednja razlaga pravi, da nam je v nekaterih nočeh Luna res bližje. Lunina orbita namreč ni krožna ampak eliptična, zato se nam Luna tekom meseca približuje in oddaljuje. Vendar pa je ta razlika tako majhna (12%), da jo na nebu v razmiku pol meseca težko ali pa sploh ne opazimo, kaj šele v nekaj urah od vzida do kulminacije. Da gre res le za iluzijo, lahko enostavno preizkusite kar sami. Ko boste naslednjič videli, da je Luna na obzorju videti velika in bližje kot običajno, iztegnite roko z dlanjo proti Luni. Nato zaprite eno oko in poglejte, konica katerega prsta ravno še pokriva Luno. Počakajte nekaj ur, da se Luna premakne više na nebo, in poskusite znova. Luna je zagotovo videti manjša, a prekril jo bo vaš isti prst, ki jo je prekril tudi na obzorju.
Ko boste naslednjič začudeni nad velikanskim cekinom, ki se bo izza obzorja dvigal na nebo, se za ta čudovit pogled zahvalite – svojim možganom!