Verjetno vsi vemo, kdo je naš največji sovražnik pri vizualnem opazovanju in visoko ločljivi planetarni fotografiji. To je seveda naša atmosfera! Pri astronomskih opazovanjih žal ne moremo mimo njenih negativnih učinkov, ne moremo je enostavno kar izklopiti, lahko pa si z različnimi pripomočki in metodami v veliki meri omilimo njene negativne vplive. Vsega slabega pa seveda ne smemo pripisati samo nemirni atmosferi! Tu je še en, kar nekako pozabljen sovražnik, o katerem v Spiki in na splošno v slovenskem prostoru ni bilo veliko zapisanega. Tokrat bomo govorili o atmosferski disperziji. Do disperzije oziroma razklona svetlobe na posamezne valovne dolžine pride zato, ker je lomni količnik snovi odvisen od valovne dolžine svetlobe. Pojav je že okoli leta 1672 odkril Isaac Newton. Najenostavneje pokažemo disperzijo z optično prizmo in belo (Sončevo) svetlobo, kjer po prehodu prizme na drugi strani dobimo cel spekter barv, ki jo sestavljajo. Najbolj znan pojav v naravi, ki nastane zaradi disperzije, pa je čudovita mavrica.
V astronomiji svetloba z oddaljenega planeta prihaja do nas skozi atmosfero (ta ima učinek prizme), ki jo razkloni na posamezne barve. Niže kot je planet na nebu, večji je učinek disperzije. Običajno pri vizualnem opazovanju disperziji ne posvečamo pretiranega pomena, ko pa se lotimo slikanja, pa njenega učinka nikakor ne moremo zanemariti.
Ja, atmosferska disperzija igra zelo pomembno vlogo tako pri visoko resolucijski planetarni fotografiji kot tudi pri povsem običajnem opazovanju skozi okular. O moteči atmosferski disperziji pa prav zdaj ne pišemo brez razloga, ali ker smo se slučajno spomnili nanjo! Z njo bomo slovenski astronomi imeli opravka kar nekaj naslednjih let, če se osredotočimo samo na tri najbolj zanimive planete: Saturna, Jupitra in Marsa. Lepotca z obročem naslednjih 10 let praktično ne bo mogoče opazovati više od 25 stopinj nad obzorjem. Leta 2017, ko bo njegov obroč najbolj odprt, ga bomo lahko opazovali le 22 stopinj nad obzorjem v ozvezdju Kačenosca. Plinasti velikan Jupiter iz leta v leto leze vse niže. Prihodnje leto ga bomo lahko opazovali v ozvezdju Device, 2018 bo že v ozvezdju Tehtnice, leta 2020 pa bo delal družbo Saturnu na samo 20 stopinjah nad obzorjem v ozvezdju Strelca. Mars bo ob opoziciji leta 2016 v ozvezdju škorpijona, leta 2018 ob super opoziciji (takrat bo imel navidezni premer 21,2 ločne sekunde) pa bo v ozvezdju Kozorog.
Če bomo torej v naslednjem desetletju hoteli narediti dobro fotografijo omenjenih planetov ali zgolj zares uživati ob pogledu skozi okular, enostavno potrebujemo korektor atmosferske disperzije (v nadaljevanju KAD).
Planetarne fotografije se lotevamo tako, da posnamemo video s čim več sličicami planeta, nato pa iz celotnega nabora s posebnim postopkom (na primer program Autostakkert ali Registax) izberemo določen odstotek najboljših in jih zložimo v eno samo sliko. Zatem z računalniškimi orodji sliko na različnih nivojih izostrimo. Rezultat tega je ostra in lepa slika planeta. Pa vendar s temi postopki ne odstranimo učinka atmosferske disperzije, ki povzroča predvsem rdečkaste in modrikaste »haloje« okoli planeta. Obstajajo sicer določena orodja v programih (na primer RGB Alignment Tool v programu Registax), ki nam omogočajo korekcije posameznih barvnih kanalov, a najboljše rezultate dosežemo z uporabo klasičnega korektorja atmosferske disperzije, ki ga namestimo pred video kamero. KAD je uporaben pri fotografiji z barvnimi in monokromatskimi kamerami. Naj dodamo, da vsi veliki svetovni mojstri planetarne fotografije uporabljajo KAD in ga vsem tudi toplo priporočajo.
Lomni količnik zraka je odvisen od valovne dolžine svetlobe, temperature ozračja, zračnega tlaka, relativne zračne vlažnosti in nadmorske višine našega opazovališča. Disperzija, ki zato nastane, je večja, če je plast zraka debelejša, če je torej opazovani objekt nizko nad obzorjem. Pri vsem skupaj pa je potrebno upoštevati tudi premer objektiva teleskopa ali bolje rečeno ločljivost, pri kateri fotografiramo planet. Večji kot je premer objektiva, večji bo tudi učinek disperzije.
Uporaba korektorja je enostavna, a nekaj pozornosti moramo vseeno nameniti pravilnemu ravnanju. Vedno ga namestimo za Barlow lečo (če jo uporabljamo) in čim bliže čipu kamere. Najbolj pomembše nekoliko več prakse bomo potrebovali pri iskanju ustreznega korekcijskega faktorja, ki ga nastavljamo z vrtenjem ročic. Če so ročice v položaju 0 stopinj (torej poravnane z obzorjem), nimamo nobenih korekcij, če pa jih enakomerno vrtimo v obe smeri (vse do položaja 180°), pa večamo korekcijski faktor. Tukaj ni pravila. Korektor enostavno vrtimo toliko časa, da rdeča in modra barva okoli planeta ne »cvetita«, torej do točke, da ni videti učinka disperzije oziroma je ta najmanjši. Ko dobimo nekaj prakse, je vse skupaj enostavno!
In kako se je KAD izkazal v praksi? V preteklih mesecih smo testirali korektor atmosferske disperzije proizvajalca Astro Systems Holland. Korektor smo testirali na planetu Saturn nizko nad južnim obzorjem. In rezultati? Glavna težava, ko korektorja nismo uporabljali, je bila ta, da je bilo planet zelo težko dobro izostriti sliko. Podrobnosti so bile zamegljene in neostre, Cassinijeva ločnica na primer tudi zelo neizrazita. Ko smo vstavili KAD in pričeli z eksperimentiranjem, je takoj postalo jasno, zakaj je bil vreden nakupa. Vizualno je postal planet kljub le 23 stopinjam nad obzorjem tudi pri 450-kratni povečavi zelo oster in barvno usklajen. Prav tako se je odlično izkazal pri fotografiranju!
Korektor atmosferske disperzije bi vsekakor priporočali vsem resnim opazovalcem in fotografom planetov, morda tistim, ki jih zanimajo dvozvezdja in še komu. Bližajo se nove opozicije velikih planetov, ki pa bodo iz naših geografskih širin potovali nizko nad obzorjem! še je čas, da se pripravimo!