Naslov je morda nekoliko pristranski, toda Jupitra in Saturna lahko opazujemo vsako leto, Marsovih opozicij pa ne smemo kar tako zamujati. Te si namreč sledijo le na približno vsakih 26 mesecev, če pa je ob tem Mars ob kulminaciji še visoko na nebu, najviše kar je možno nad obzorjem, pa je predstava popolna! To je vsekakor poziv za visoko pripravljenost vse naše planetarne artilerije. Seveda pa ob Marsu ne smemo zanemariti obeh plinastih velikanov, zato ne odlašajmo z opazovanji!
Planet Mars
Kot rečeno, Mars v opozicijo, ugodno lego za opazovanje, prihaja vsakih 26 mesecev. Zaradi ekscentričnosti Zemljine in še bolj Marsove tirnice pa za nas, opazovalce na Zemlji, vse opozicije niso enako ugodne. Včasih je planet navidezno večji, včasih manjši, ta razlika pa je lahko debelih deset ločnih sekund!
Na vsakih 15 do 17 let je Mars navidezno zares velik. Trenutno smo v obdobju še kar ugodnih opozicij, toda počasi padamo. Planet Mars bo tako letos dosegel še vedno zadovoljivih 17,2 ločne sekunde navideznega premera. Malo? Veliko? Vsak naj sam presodi, časa za mencanje pa ni.
Sicer pa povejmo, da smo bili velikim opozicijam Marsa priča leta 1956, 1971, 1988, 2003, 2018, naslednja takšna velika opozicija pa bo šele leta 2035. Velik navidezni premer je nujen, ni pa edino zagotovilo za nepozabna opazovanja Marsa. Če na njem divjajo peščeni viharji, smo ob vso predstavo. Mars je bil leta 1995, kljub majhnemu navideznemu premeru, odlično viden. Marsova atmosfera je bila tega leta izjemno čista in prozorna, in lahko smo opazovali izredno kontrastno površje. Kar se viharjev tiče za letošnjo opozicijo še ni napovedi. Mars je v opoziciji 8. decembra.
Planeta Jupiter in Saturn
Pri Jupitru in Saturnu se ne srečujemo s tako velikimi spremembami, pa tudi opazujemo ju lahko vsako leto. Časa bo za vse tri planete v prihodnjih mesecih dovolj, pa tudi vreme nam bo v poznojesenskih in zimskih mesecih zagotovo šlo na roko z obdobji stabilnega in jasnega vremena. Razlogov, da se ob kakšni inverziji odpravimo nad oblač ni pokrov, bo tako kar nekaj.
Mars bo visoko nad obrozrjem!
KONČNO! Res lahko za vse tri planete iskreno zapišemo KONČNO! Najbolj to velja za Mars, Jupiter in Saturn pa tudi počasi stopicata za njim. Mars bo letos ob kulminaciji, ko bo najvišje na nebu, dobrih 68 stopinj nad obzorjem (deklinacija +24 stopinj) v ozvezdju Bika. Ob letošnji opoziciji 8. decembra bo dosegel navidezni premer 17 ločnih sekund, svetil bo izrazito oranžno-rdeče z negativno magnitudo –1,9.
Bo pa Mars svoj največji navidezni premer dosegel na hitro in se prav tako hitro od njega tudi poslovil. Sredi avgusta je Mars navidezno velik le 8,9 ločne sekunde, sredi oktobra še vedno le dobrih 13 ločnih sekund, šele v novembru bo presegel 15 ločnih sekund, potem 8. decembra dosegel 17 ločnih sekund, do konca decembra pa bo že spet padel pod 15 ločnih sekund.
Novembra in decembra lahko pričakujemo bolj stabilno vreme, zato z opazovanji ne smemo odlašati, izkoristiti je potrebno vsako jasno noč. Letošnja opozicija bo, kar se tiče višine planeta nad obzorjem, izjemna. Mars bo visoko, dobre opazovalne razmere so praktično zagotovljene.
Če boste imeli možnost, se še vedno lahko odpravite kam višje. Zakaj? Na to temo sem se razpisal v članku Odprava na VELIKI Mars. Na kratko pa lahko samo zapišem, da imamo na višjih nadmorskih višinah običajno večje možnosti za bolj stabilne zračne mase, bolj laminarne tokove vetrov ter tako boljše opazovalne razmere.
Jupiter se pomika višje na nebo
Jupiter in Saturn letos še ne bosta tako visoko na nebu, toda iz leta v leto se dvigata po ekliptiki. Jupiter, ki je v opoziciji 26. septembra, lahko opazujemo na že dobrih 44 stopinjah nad obzorjem (deklinacija 0 stopinj) v ozvezdju Ribi, njegov navidezni premer je kar 49,5 ločne sekunde, kar je v okularju skoraj trikrat večja ploskvica od Marsa. Tudi njegov sij je velik: kar –2,8 magnitude!
Saturn, ki je bil v opoziciji 14. avgusta, se nahaja 28 stopinj nad obzorjem (deklinacija –15 stopinj) v ozvezdju Kozoroga. Njegov navidezni premer je podoben Marsu, 18,7 ločne sekunde meri njegova ploskvica, če pa upoštevamo še kolobarje, pridemo do 42,5 ločne sekunde. Njegov sij je nižji in ne doseže negativne magnitude, saj sije z 0,2 magnitude. Pri Saturnu lahko dodamo še informacijo, da se njegovi kolobarji pri pogledu z Zemlje spet počasi zapirajo, njihov naklon je le še 13 stopinj, kar je dvakrat manj kot v najbolj ugodni legi leta 2016.
Kako planete opazovati s teleskopom? Katere filtre je najbolje uporabiti, da so podrobnosti najbolje vidne?
Vemo, da se ponavljamo, toda še vedno se nekateri na hitro in površno lotevajo takšnih opazovanj, zato je smiselno določene stvari ponoviti. Kot je bilo v Spiki že večkrat zapisano, samo bežen pogled skozi okular praviloma prej razočara kot navduši. Opazovati planete v resnici pomeni ure in ure strmeti v okular in čakati na tiste kratke trenutke, ko se atmosfera popolnoma umiri in ko se pokažejo tiste neverjetne podrobnosti, o katerih pišejo izkušeni opazovalci.
Pri letošnjem opazovanju Marsa bomo imeli možnosti za mirno atmosfero veliko, planet bo res visoko! Na opazovanje se je potrebno pripraviti, med opazovanjem umiriti in posvetiti temu, kar gledamo. Udobno se namestimo, po potrebi pokrijemo s temnim pokrivalom. Sam sem se odločil, da bodo naslednje mesece na mojem opazovalnem meniju samo planeti in čisto nič drugega!
Kaj opazovati na Marsu, Jupitru in Saturnu?
Mars ima zanimivo atmosfero (oblaki, meglice, peščeni viharji), številne površinske detajle, lahko opazujemo polarni kapi in še kaj bi se našlo.
Jupiter nas bo navduševal s svojimi atmosferskimi pasovi pastelnih barv, Veliko rdečo pego in drugimi lisami oziroma ovali, morda ujamemo celo kakšen mrk katere od njegovih velikih lun.
Saturn morda preseneti s kašno nevihto, njegovi veličastni kolobarji pa nas tako ali tako nikoli ne razočarajo.
Brez barvnih filtrov pri opazovanju planetov ne gre. No gre, samo z njimi gre še veliko bolje! Filtri izboljšajo barvni kontrast površinskih tvorb, rdeči filter pa celo nekoliko popravi razmazanost slike zaradi slabega seeinga. Izboljšave so majhne, toda za izurjeno oko še kako pomembne. Na seznamu je le nekaj osnovnih, najbolj pogostih in zelo dostopnih filtrov:
- #11 rumeno-zelen (78% prepustnost): poudari predvsem glavne atmosferske pasove pri Jupitru, pri Saturnu pa Cassinijevo vrzel;
- #12 rumen (74% prepustnosti): poudari morja in atmosferske oblake na Marsu;
- #21 oranžen (46% prepustnost): pri Jupitru poudari pasove in strukture v njih, Rdečo pego ter podrobnosti na polarnih območjih, pri Saturnu pa pasove in polarne strukture;
- #23A svetlo rdeč (25% prepustnosti): poudari morja, površinske podrobnosti, oblake prahu in polarni kapi pri Marsu
- #25 rdeč (14% prepustnosti): izboljša kontrast slike, poudari morja in polarni kapi pri Marsu;
- #56 svetlo zelen (53% prepustnosti): poudari oblake prahu in polarni kapi pri Marsu;
- #58 zelen (24% prepustnosti): izboljša kontrast pri Rdeči pegi in pasovih pri Jupitru, pri Marsu pa poudari oblake prahu in polarni kapi;
- #82A svetlo moder (73% prepustnosti): poudari polarni kapi in površinske podrobnosti pri Marsu;
- #80A moder (29% prepustnosti): poudari polarni kapi in oblake pri Marsu, pri Saturnu pa pasove in polarne strukture.
Kaj s teleskopom lahko opazujemo na planetih?
Mars je zelo bogat s površinskimi podrobnostmi, ne čudi me, da so v preteklosti nastale okrog njega vse te fantazijske zgodbe, a za opazovanje je to težek planet, saj je tudi ob najugodnejših opozicijah še vedno za polovico manjši od Jupitra.
Za opazovanje planetov so najbolj primerni veliki, kvalitetni refraktorji ali veliki reflektorji tipa Newton z odlično optiko in perfektno skolimirani. Seveda pa velik teleskop ni vse! Če se bo slika v okularju zaradi premikanja teleskopa zaradi sledenja planetu neprestano tresla (to bo posebej izrazito pri večjih povečavah) in pri opazovanju ne bomo udobno nameščeni, slika v okularju ne bo kaj prida in tudi naša koncentracija ne bo prav velika.
Toplo priporočamo dobro sledenje teleskopa, po možnosti še motoriziran fokuser ter zares udobno namestitev. V dobrem 15- do 20-centimetrskem teleskopu lahko pri odličnih opazovalnih razmerah vidimo marsikaj.
Marsovo površje je posuto s številnimi temnimi in svetlimi območji, ki ustrezajo obsežnim puščavskim ravnicam, hribovitim predelom, velikim kanjonom, udarnim bazenom ter vulkanskim goram. Temna območ ja, ki jih lahko prepoznamo že skozi manjše teleskope, vključujejo: Syrtis Major, Mare Tyrrhenum, Mare Cimmerium, Mare Sirenum, Solis Lacus, Mare Erythraeum, Mare Acidalium, Sinus Sabaeus, Sinus Meridiani.
Svetle lise so največkrat puščave, prekrite s finim rdečkastim peskom. Temnejše površje običajno predstavlja razgibano skalnato površje. Večkrat lahko opazimo, da temnejši predeli spreminjajo svojo velikost in obliko. Veter, ki piha na Marsu, jih prekriva z mivko in prahom, ki ju nosi s seboj. Včasih traja mesece pa tudi leta, da ti predeli dobijo prvotno obliko.
Vsi opazovalci poznajo Syrtis Major, saj je najbolje vidna temna lisa na Marsovem površju. Nikakor pa ne pozabimo, da na Marsu lahko opazujemo največji vulkan našega Osončja. Po volumnu je približno 100-krat večji od največjega vulkana na Zemlji (Mouna Loa, Havaji), saj je njegov bazni premer kar 624 kilometrov, višina pa kar 21 kilometrov.
Na Marsu ni tektonike, zato so se izlivi lave dogajali vedno na istem območju, zaradi česar so se lahko formirali (tako) orjaški vulkani. Mars ima sicer redko, a zelo dinamično atmosfero s številnimi meteorološkimi pojavi, ki jih lahko opazujemo tudi iz domačega vrta. Pri Marsovih tleh je tlak tako velik (bolje rečeno tako nizek), kot na Zemlji na višini 35 kilometrov. Kljub temu pa se v njegovi atmosferi oblikujejo različni oblaki in meglice iz vode in ogljikovega dioksida.
Oblake najbolje vidimo z modrim filtrom (#80A). Bodite pozorni na bele ali svetle packe kjerkoli na disku planeta. Oblačna formacija, ki je znana že stoletje, se imenuje Syrtis Blue Cloud. Kot že ime pove, se oblaki občasno tvorijo nad običajno temno Syrtis Major.
Z rumenim filtrom jih bomo videli zelenkasto. Jutranji oblaki so svetle, posamezne lise površinske megle ali slane na jutranji strani Marsovega diska. Meglene lise običajno izginejo že zgodaj zjutraj (po Marsovem času, seveda), slana pa se lahko obdrži večji del Marsovega dneva. Večerni oblaki pa nastajajo na drugem koncu Marsovega diska, kjer Sonce zahaja. Največkrat so večji in številčnejši. Videti so kot osamljene svetle lise nad površjem in se večajo, ko se pozno Marsovo popoldne preveša v večer.
Planet ima, tako kot Zemlja, dve polarni kapi – severno in južno. Obe sta sestavljeni iz manjšega stalnega in večjega, spreminjajočega se sezonskega dela. Stalni del je sestavljen pretež no iz vodnega ledu, medtem ko je sezonski pretežno iz ogljikovega dioksida. Zaradi nagnjene osi vrtenja (25,2°, podobno kot Zemlja) ima Mars izrazite letne čase. Opazovanje polarnih kap z manjšimi teleskopi ni prav uspešno.
Mars pa je znan tudi po peščenih viharjih, ki včasih zajamejo cel planet in divjajo neprekinjeno po več mesecev. Večina pa je lokalnega ali regionalnega obsega in lahko zakrijejo manjše ali večje dele znanih površinskih tvorb. Včasih, če so opazovalne razmere res odlične, lahko na robu planetovega diska vidimo meglice in modrobele oblake, če imamo srečo pa še kakšen peščeni vihar.
Saturn morda ni tako dinamičen kot Mars, toda tudi bežen pogled na tega velikana s kolobarji nas znova in znova navdušuje! Kaj pa bomo lahko opazovali na njem? Znamenit kolobar je prvi že davnega leta 1620 opazoval Galileo Galilei. Kolobarji so poimenovani po abecedi po vrstnem redu, po katerem so bili odkriti. Zunanji ima oznako A, sledi Cassinijeva vrzel, potem je kolobar B ter še šibkejši kolobar C.
Letošnji naklon planeta gledano z Zemlje je le še 13 stopinj, kar pa nam še vedno omogoča odličen pogled na strukturo kolobarjev. Na ploskvici planeta pa lahko razločimo posamezne barvne pasove. Najsvetlejša in najlažje opazna je ekvatorialna cona. Nad njo se nahaja temen severni ekvatorialni pas, ob Saturnovem severnem polu pa še polarno območje z znamenitim orkanom, ki je dobil ime Saturnov šesterokotnik (hexagon).
Pri opazovanju planeta Saturn nikakor ne pozabimo na lune. Vsaj 6-centimetrski teleskop potrebujemo za najsvetlejšo luno Titan, ki sije z osmo magnitudo, 200-milimetrski objektiv pa potrebujemo, da v opazovalni dnevnik vknjižimo še nekaj njegovih lun: Rejo (sij 9m4), Tetijo (sij 9m9), Diono (sij 10m1) in morda še kakšno šibkejšo.
O Jupitru je skoraj škoda izgubljati besede. Velikan v Osončju je tudi velikan v okularju! Poleg Velike rdeče pege pa so na Jupitru zanimivi še številni pasovi, strukture v njih, prehodi lun in njihovih senc ter številni ovali, med njimi zagotovo veliki oval BA, ki ga je leta 2006 odkril Christopher Go. Naj nam bo to vsem skupaj motiv in dodaten razlog za raziskovanje. Njegove štiri lune pa itak vedno poskrbijo za kakšno zanimivo predstavo.
Kako planete fotografirati?
Kako planete posneti s planetarno kamero? Na kaj moramo biti pozorni? Piše se leto 2022 in planetarne kamere v Sloveniji niso nobena redkost, veliko jih je, le malo končnih rezultatov pa priroma v naše uredništvo, zaradi česar smo upravičeno razočarani.
Namenske planetarne kamere so danes zelo dobre in če sodelujejo še opazovalne razmere, se lahko nadejamo odličnih rezultatov. Nikakor pa ne smemo pričakovati čudežev, brez določene mere znanja in truda seveda ne gre.
Pri snemanju planetov lahko uporabljamo cenejše barvne planetarne kamere (kot je na primer ASI120MC; obvezna je uporaba UV-IR filtra) ali monokromatske planetarne kamere (kot je na primer ASI120MM; za končno barvno sliko potrebujemo še vsaj R in B filter). Pri uporabi ene ali druge kamere bi svetovali še uporabo drugih filtrov, kot na primer IR742, IR807 ali IR850, s katerimi planet snemamo v infrardečem območju spektra.
Infrardeči kanal je posebno zanimiv, ker je svetloba v tem območju veliko manj občutljiva na nemirnost naše atmosfere in tako v kombinaciji s prej naštetimi filtri dobimo ostrejšo sliko z več detajli na površju planeta, kot bi jih dobili pri klasičnem RGB snemanju, kjer sta na udaru atmosfere predvsem zelen in moder barvni kanal (običajno iz naših krajev najslabša!).
Pri Jupitru in Saturnu je zelo uporaben metanov filter z oznako CH4, s katerim planet snemamo v infrardečem območju spektra pri valovni dolžini 890 nanometrov. Rdeča pega in pasovi bodo ob uporabi tega filtra izrazitejši, Saturnov kolobar pa bo dobesedno zažarel. Kako posnet video film obdelamo, da pridemo do končne slike, smo v Spiki že obširno pisali, nazoren članek, ki prikazuje postopek po korakih, poleg tega pa vam ponuja še gradivo za vajo, lahko poiščete v tem članku.
Kakšno goriščno razmerje oziroma povečavo uporabljamo? Mars in Saturn sta navidezno majhna, Jupiter pa je tudi v okularju »velikan«. Kljub vsemu priporočamo, da planete fotografirate pri gorišču vsaj 7000 milimetrov, če uporabljate kamero ASI290 (2,9 μm velik slikovni element). Tako imamo idealno ločljivost za 25- do 40-centimetrski teleskop, ki je okrog 0,1 ločne sekunde na slikovni element! Uporaba dodatne, kvalitetne Barlow leče, je tako nujna! Pri gorišču 3000 milimetrov bo Mars na sliki zelo majhen, komaj se bodo videle podrobnosti, tako da težko govorimo o resni planetarni fotografiji.
Kako planete opazovati skozi okular?
Če bi na planetih radi opazovali podrobnosti in le-te tudi narisali na list papirja, se bomo zagotovo posluževali večjih povečav. Te se bodo gibale od 200- do 300-kratne, ob dobrih razmerah z velikim teleskopom lahko tudi več. Čeprav so planeti v primerjavi z zvezdami »blizu«, so še vedno zelo daleč! Brez dolgega gorišča in velikih povečav bomo videli bolj malo.
Zlato pravilo, ki ga velja upoštevati tako pri vizualnem opazovanju planetov s teleskopom kot pri snemanju s planetarnimi kamerami je, da je teleskop prilagojen na temperaturo okolice. Dobro sledenje in motoriziran fokuser nam bosta zelo olajšala delo. Če omenjenega nimate, pa seveda to ne pomeni, da planetov ne morete opazovati. Tudi če nimate kladiva, lahko žebelj zabijte s kamnom! Zelo dobro lahko opazujemo in fotografiramo planete s teleskopi tipa Dobson, le nekoliko več truda, natančnosti in potrpljenja je potrebno, da dosež emo dober končni rezultat. Ne glede na opremo pa velja, da šele udobna namestitev na stolu daje opazovanjem tisto piko na i.
Načrtujmo opazovanje planetov
Mars za en obrat okoli osi potrebuje 24 ur in 37 minut. Če hočemo prepoznati temne lise, ki jih vidimo s teleskopom, moramo vedeti, katero stran Marsa trenutno vidimo. Navidezni črti, ki teče od severnega do južnega pola planeta, in ki gleda neposredno proti Zemlji, pravimo osrednji poldnevnik (meridijan). Ko opazujemo Mars v nekem trenutku, vidimo območje, ki je od osrednjega poldnevnika odmaknjeno za približno 90 stopinj v eno in za 90 stopinj v drugo smer. Vsako uro se Mars zavrti za 14,6 stopinje naprej. Če Mars opazujemo redno vsako noč ob isti uri, hitro opazimo, da nam kaže skoraj isti obraz, saj je njegov dan le 40 minut daljši od našega. Če hočemo v isti noči videti tudi druge dele planeta, ga moramo opazovati ob različnih urah. Če pa ga opazujemo recimo vsak dan zvečer ob isti uri, se nam bo v šestintridesetih dneh sam zavrtel naokoli in nam razkazal celotno površje.
Pri Jupitru se vse skupaj dogaja hitreje, še bolj dinamično, okoli svoje osi se ta velikan zavrti v slabih 10 urah. Brezplačni program Win- JUPOS nam ponuja zares podrobne efemeride za vse dogajanje in podrobnosti na površju planeta ter prehode njegovih štirih lun. Uporabnikom pametnih telefonov ali tablic Apple pa lahko priporočimo uporabo brezplačne aplikacije Gas Giants. Seveda te aplikacije nikakor ne moremo primerjati s programom WinJUPOS, a na kakšnem opazovanju, kjer nimamo dostopa do računalnika, je lahko zelo koristna.
Za letošnjo opozicijo Marsa smo vam pri Spiki pripravili zelo enostavno aplikacijo, ki vam bo v veliko pomoč med opazovanjem na terenu, dostopna je na spletni strani Mars.
Po vsem, kar smo zapisali, smo vas zagotovo navdušili nad opazovanjem in fotografiranjem planetov. Naši teleskopi se najbolje počutijo, ko so pod nočnim nebom. Modri pravijo, da se brez muje še čevelj ne obuje in ker vemo, da ste Spikini bralci najboljši v vesolju, pričakujemo vaša opazovalna poročila in vaše slike, ki bodo nastale s svinčnikom ali s sodobnimi planetarnimi kamerami.
Če bomo organizirali kakšno skupinsko opazovanje planetov, pa izveste, če redno spremljate Facebook skupino Astronomija in astrofotografija, ki je dostopna na https://www.facebook.com/gro ups/astronomija