Tokrat bomo v rubriki slovenski astrofotografi spoznali pravega »lovca « na meteorje. Mitja Govedič s svojo mrežo meteorskih kamer dan za dnem snema nebo in lovi svetle meteorje ter med nami, bralci, zagotovo zelo priljubljene bolide. Mitja je skozi vsa leta ukvarjanja z meteorji nabral izjemno zbirko svetlih primerkov (nekaj jih objavljamo v galeriji), predvsem pa veliko izkušenj.
Mitja prihaja iz Cankove (na Goričkem). Po poklicu je učitelj fizike in tehnike ter tehnologije, vodi pa tudi astronomski krožek. Je tudi zelo aktiven član AD Orion iz Maribora, predvsem pa še bolj aktiven član Video mreže Mednarodne meteorske organizacije. Prosti čas pa, kot večina mladih staršev, posveti 16-mesečnemu sinu Juretu. Astronomija je njegova velika ljubezen in če le ima možnost, ji nameni nekaj prostega časa. Sicer se z astronomijo ukvarja že od prvih razredov osnovne šole. »V resnici se več ne spomnim, kaj je bil glavni motiv, da sem se začel ukvarjati z astronomijo, verjetno otroška radovednost, ki pa me do danes še ni zapustila. Zanimajo me vse veje astronomije, od vizualnega opazovanja planetov, meglic, kopic in galaksij, kometov, meteorjev in Sonca do astrofotografije, fotometrije spremenljivk in opazovanj v nizkofrekvenčnem delu elektromagnetnega valovanja.«
Kar predstavljamo si lahko, kako zanimivo je na astronomskem krožku, če je mentor takšen astronomski navdušenec! Tako mladi res dobijo pravo motivacijo in še večje zanimanje. Ob teh naših intervjujih pa znova in znova ugotavljamo, kakšno navdušenje je povzročil svetli komet daljnega leta 1997! Praktično vsi so ga na nek način omenili. Le kdaj bo spet kakšna podobna predstava?! »Prvi pomembnejši dogodek v moji astronomski karieri je bil komet Hale-Bopp iz leta 1997. Istega leta sem dobil tudi prvi teleskop, 60-milimetrski »plastik fantastik« refraktor. Kljub temu, da je bil teleskop slabe kvalitete, se še vedno spomnim prvega opazovanja Jupitra in njegovih lun,« je povedal ves navdušen, ampak potem je sledilo nadaljevanje »Maja istega leta sem postal in sem še vedno naroč nik na Spiko, tako da letos mineva že 20 let od prve prejete številke. « Lahko rečemo le hvala, Mitja! Smo veseli, da si naš naročnik že toliko let, še bolj pa smo veseli, če z nami deliš svoje znanje in izkušnje v obliki kakšnega zanimivega članka.
Da je Mitja iz pravega testa in da imajo njegovi krožkarji res imenitnega mentorja, pa pove tole dejstvo: »Udeležil sem se več kot 20 astronomskih taborov, na številnih sem bil tudi mentor. Večkrat sem se udeležil tudi Messierjevega in Messierjevega plus maratona. Moj osebni rekord na Messierjevem maratonu je 102 najdena objekta.« Se je pa Mitja z astrofotografijo – za razliko od mnogih, ki v to vejo presedlajo kasneje, kot na primer naš prejšnji sogovornik Boris – začel ukvarjati že zelo zgodaj! »Prva astrofotka je nastala septembra 1996 med popolnim Luninim mrkom. Konec leta 2008 sem pričel redno snemati meteorje z društveno meteorsko kamero, kasneje pa sta se ji pridružili še dve. Leta 2012 pa sem se pričel resneje ukvarjati z astrofotografijo, ker sem tega leta kupil DSLR fotoaparat. V astrofotografiji se ukvarjam s snemanjem planetov in Sonca, fotografiranjem nezvezdnih objektov in meteorjev, v zadnjem času pa me še posebej zanima fotometrija spremenljivih zvezd z DSLR fotoaparati. Nekajkrat sem se lotil tudi fotografiranja zelenega žarka in noktilucentnih oblakov, vendar zaenkrat neuspešno.
Kaj pa oprema? Kaj največ uporablja? »Glavni teleskop, ki ga uporabljam za astrofotografijo, je Celestron C9,25 na montaži EQ6. Fotone zajemam s Canonovim EOS 1100 D in planetarno kamero Imaging Source DMK 21AU618AS. Poleg tega uporabljam še različne objektive. Za snemanje meteorjev uporabljam kameri Mintron 12V6 EX in Watec WAT-902 H2 Ultimate z objektivoma 6 mm f/0,8 in 5 mm f/0,95.« Mitja, kaj pa svetuješ svojim krožkarjem, ko ti povedo, da bi se radi ukvarjali z astronomijo!? »Moj glavni nasvet za začetnike je ta, da naj se ne bojijo teme. Hkrati jim svetujem, da naj ne delajo prevelikih korakov naenkrat, ampak da se naj najprej naučijo poiskati glavna ozvezdja, nato z daljnogledom globlje v nočno nebo, šele nato pa naj kupijo teleskop, v astrofotografijo pa naj zagrizejo šele, ko bodo dobro poznali osnove vizualnega opazovanja. S tem, ko bodo spoznavali opremo in tehnikalije, pa naj (POZOR! op. M. M.) ne pozabijo, kako lepo je temno nočno nebo brez vsake opreme.« Pa naj kdo re- če, da tile krožkarji nimajo najbolj »kul« mentorja!?
Pa se za konec vrnimo se še k tvoji največji strasti – video snemanju meteorjev. Vsi vemo, kako slikamo na primer planetarno meglico M 27 ali galaksijo M 31, malo pa nas ve, kako poteka video snemanje meteorjev. Kaj sploh potrebujemo? Imaš kakšen recept za nas, kako se tega lotiti? »V svetu se je pojavilo več mrež za video opazovanja meteorjev. Strojna oprema je podobna kot pri klasični astrofotografiji, bistvene razlike pa so v programski opremi. Ena od meteorskih mrež je tudi Video mreža Mednarodne meteorske organizacije, znotraj katere delujejo kamere, ki jih upravljam. Ključni del vsake postaje za snemanje meteorjev je video kamera. V Video mreži se največ uporabljajo visoko občutljive video nadzorne kamere znamk Mintron in Watec. Kamera je prek koaksialnega kabla povezana z računalnikom, na katerem je nameščen program za zajem videa, tako imenovani »frame grabber«, iz družine Matrox Meteor. Ta skrbi za zajem posameznih sličic, ki jih programski paket pregleda, če se je na kakšni pojavil meteor. V primeru detekcije Metrec shrani podatke o meteorju na trdi disk računalnika. Naloga opazovalca je, da detekcije pregleda in izbriše tiste, na katerih ni meteorja, podatke o meteorjih pa pošlje v arhiv Video mreže.«
