Pred nami je vroče poletje in še povsem vroča poletna Spika. Odlična priložnost torej, da spoznamo še enega »vročega« slovenskega astrofotografa. Uroš Gorjanc, bolj znan pod umetniškim imenom Urke, nas s svojimi odličnimi fotografijami vesolja razveseljuje že dolgo. Pred dobrim letom si je zaradi optimizacije opazovalnega časa in v želji po še boljših rezultatih na Rakitni postavil svoj majhen vrtni observatorij in lahko rečemo, da se je investicija izplačala. Njegove slike povedo več kot tisoč besed. Obiskali smo ga ob postavitvi nove, zmogljivejše montaže v njegov observatorij.
Poglejmo, kaj je povedal …
Prihajam iz Ljubljane, star sem 35 let in od malih nog obožujem jasno zvezdno nebo. Nekaj časa sem živel v Mariboru, kjer sem se ukvarjal s statiko in načrtovanjem gradbenih konstrukcij. Po svetovni gospodarski krizi pred desetimi leti sem kot avdio vizualni entuziast uvidel priložnost dela na področju živih nastopov na festivalih in v kulturi. Od takrat delam v Celjskem gledališču kot oblikovalec svetlobe. Ko je oblačno in ko čas dopušča pa ustvarjam elektronsko glasbo.
V rubriki slovenski astrofotografi smo doslej že lahko spoznali, da so poti, ki posameznika vodijo v astronomijo, zelo različne.
Kdaj in kako pa je tebe začela zanimati astronomija?
Že kot radoveden otrok sem se spraševal, na kakšen način deluje narava in kako potekajo pojavi v njej. Zanimala me je tehnologija. Vedno sem imel hobije, pri katerih je bilo veliko sestavljanja in razstavljanja, kot je na primer RC 1:8 Nitro avtomodelarsto. še vedno pa me je najbolj od vsega prevzel pogled na jasno nočno nebo, ki me je vsakič znova očaral. Starša sta bila tista, ki sta v meni prepoznala strast in mi v mladosti podarila teleskop, refraktor 70/700. Prvi pogledi na Luno, Jupitra in Saturna so bili ključni. V meni so vzbudili še več zanimanja za astronomijo in zelo kmalu tudi za astrofotografijo.
S kakšno opremo si začel svojo astrofotografsko pot?
Danes je namreč pogosto prepričanje, da je za astrofotografijo potreben velik začetni finančni vložek!? Začelo se je z omenjenim refraktorjem s premerom leče 70 milimetrov in goriščem 700 milimetrov, na katerega sem leta 2004 z lepilnim trakom pritrdil spletno kamero (z odstranjeno lečo). Video posnetek Jupitra je bil dovolj, da me je strast do astrofotografije zagrabila in nikoli več izpustila. Delal sem prek študentskega servisa in si leto kasneje privoščil montažo EQ3 s sledenjem in refraktor APO 80ED. Sledile so še druge investicije v opremo (rabljen DSLR) ter veliko DIY projektov v tako imenovani budget astrofotografiji, od izdelave »push-to« sistema za montažo z enkoderji starih mišk do predelav Philipsovih ToUcam spletnih kamer za vodenje. Astrofotografija je v določenih trenutkih prav zanimiva, morda pa zaradi vse potrebne tehnike, programske opreme in še česa tudi zelo zahtevna.
Kaj ti je pri astrofotografiji najbolj všeč in kaj tebi povzroča največ sivih las?
Končna fotografija vesolja je tisti bistven del, ki mi je pri astrofotografiji všeč, ima pa tudi sam proces zajemanja in obdelave podatkov svoje lepote in značilnosti. Lepi so spomini na mrzle prebedene noči v naravi pod zvezdami (v družbi ali »sam«) in na zvok opreme,koračnih motorjev, kamer ter včasih na strašljive zvoke iz gozdov. Noč je bila še posebej uspešna, če je vreme sodelovalo ter oprema delovala brez zapletov. Dokler nisem osvojil določenih znanj in veš- čin, je bilo sprva težko, kasneje pa lažje reševat določene nejasnosti v zvezi z delovanjem opreme, kot je vodenje ali povezljivosti z računalnikom ter programsko opremo. Omenili smo že, da si si na Rakitni postavil majhen vrtni observatorij, ki je zelo funkcionalen.
Kakšno opremo uporabljaš? Zakaj si se sploh odločil za observatorij?
Trenutno uporabljam Sky-Watcherjev teleskop tipa Newton s premerom zrcala 250 milimetrov in goriščem 1200 mm ter monokromatsko kamero ASI1600 za manjše polje. S poletno sezono pa ponovno prihaja v uporabo prototip »BabyGraph II« za posnetke širokega polja. Vodenje poteka z off axis guiderjem in Lodestar kamero. Od kar se ukvarjam z astrofotografijo, so bile moje sanje imeti observatorij. Te so se zdaj uresničile s samogradnjo robotiziranega 3×3 metre velikega observatorija, v katerem je oprema stalno postavljena in pripravljena za uporabo na daljavo. Gradnja je potekala pet let in se je končala malo pred rojstvom moje hčerke leta 2018. Zdaj imam predvsem večji izkoristek jasnih noči. Največji napredek pa sem pri sebi opazil pri prehodu iz barvne na monokromatsko kamero, saj zdaj lahko pri snemanju uporabljam številne specialne filtre. Upamo, da boš še koga navdušil za gradnjo observatorija, morda tudi kakšnega začetnika.
Kaj pa lahko, kot izkušen astrofotograf, priporočaš začetnikom?
Pri astrofotografiji se lahko veliko naučiš o mehaniki, fiziki, fotografiji, elektrotehniki, astronomiji, meteorologiji, računalništvu, sekvencah postavitve opreme … predvsem pa o obdelavi podatkov. Največ koristnih in praktičnih informacij sem dobil na astronomskih srečanjih, obiskovanje le teh bi toplo priporočal vsem začetnikom. Tam so mojstri, ki imajo veliko izkušenj in jih lahko vprašaš karkoli. Astrofotografija nikakor ni enostavna, je velik izziv. Ko pa posnameš fotografijo, ki ti je všeč, je ves vloženi trud poplačan!
