Pravi morilec veselja do astronomije je majavo in okorno stojalo ali montaža. Tudi če na njega pritrdimo še tako kvalitetno optično cev, bodo opazovanja otežkočena, če že ne nemogoča. Morda se začetniku zdi, da s to trdnostjo in stabilnostjo malo pretiravamo, saj teleskop pač usmeriš v iskani objekt, počakaš dovolj dolgo, da se umiri in potem v miru opazuješ. A stvar ni tako preprosta. To bi bilo res, če bi bila nebesna telesa pri miru. Pa niso. Neprestano se premikajo, saj se naša Zemlja neprestano vrti okoli svoje osi.
Zemlja se neprestano vrti
Vsa nebesna telesa se zato vrtijo skupaj z nami okoli osi, ki gre od Severnice (severnega nebesnega pola) skozi središče Zemlje do južnega nebesnega pola. To navidezno gibanje nebesnih teles, ki teče od vzhoda proti zahodu, ste vsi že opazili, saj ste zagotovo vsaj enkrat doživeli vzhajanje ali zahajanje Sonca ali Lune. Lahko pa ga s prostim očesom opazimo tudi ponoči pri zvezdah. Če se postavimo tako, da kakšno svetlo zvezdo skrijemo za zahodni vogal hiše, bomo kar malo presenečeni, kako hitro bo prilezla izza njega.
S teleskopi pa gledamo povečane slike, zato se sorazmerno poveča tudi navidezna hitrost teles, ki nam bežijo iz vidnega polja tem hitreje, čim večja je povečava, pri kateri opazujemo (in Luno ter planete si vsi želimo opazovati pri največjih možnih povečavah). In vidno polje teleskopa je veliko manjše, kot si predstavlja večina začetnikov in se z večanjem povečave še manjša (več v nadaljevanju).
Pri majavem stojalu se nam kaj lahko zgodi, da nam iskano telo, ko smo ga z muko le našli, prej pobegne iz zornega polja, kot pa se slika v njem umiri, da bi si jo lahko v miru pogledali. In potem se vse začne znova. Teleskop malo zasučemo, da spet ujamemo telo v zorno polje in ko se slika končno umiri, je telo že na robu polja ali pa ga že ni več. In tako se vso noč ukvarjamo s premikanjem teleskopa, za opazovanje in uživanje pa zmanjka časa. In po nekaj neuspešnih poskusih verjetno tudi volje
Tipi astronomskih montaž
Montaže lahko v grobem razdelimo na tri velike skupine: altazimutne, ekvatorialne in tipa Dobson.
Altazimutna montaža
Pri altazimutnih, kot že sama beseda pove, teleskop usmerjamo v želeno smer s pomikom po dveh oseh, okoli navpične in okoli vodoravne osi. Čisto vseeno je, kako je stojalo postavljeno. Z njim gibanju nebesnih teles sledimo s pomikom po dveh oseh, na primer malo gor in malo v desno … Poglejte nabor altazimutnih montaž.
Ekvatorialna montaža
Pri ekvatorialnih montažah teleskop prav tako usmerjamo s pomikom po dveh med seboj pravokotnih oseh, le da tu navpična os ni navpična, ampak nagnjena za približno 46 stopinj proti Severnici in tako poravnana, vzporedna z Zemljino vrtilno osjo. To omogoča, da lahko sledimo nebesnim telesom v zornem polju okularja, ki zaradi vrtenja Zemlje neprestano uhajajo, le s pomikom teleskopa po eni osi. Poglejte nabor ekvatorialnih montaž.
To pa seveda pomeni, da mora biti teleskop na ekvatorialni montaži pravilno postavljen in usmerjen, da bo montaža pravilno delovala. Če povemo preprosto, mora biti poševna os nagnjena in usmerjena tako, da kaže proti Severnici.
Dobson montaža
Montaža tipa Dobson je altazimutna, tako da moramo nebesnim telesom slediti s pomikom po dveh oseh. A ker gre za preprosto in robustno, največkrat težko leseno montažo, ki se – če je dobro in pravilno narejena – redkokdaj trese, s tem nimamo težav. Tudi za to montažo velja, da je lahko postavljena poljubno. Poglejte nabor Dobson montaž.
Kaj naj izbere začetnik?
Marsikje lahko preberemo, da ekvatorialne montaže niso primerne za začetnike. Z njimi je težko rokovati, in če nimate osnovnega astronomskega predznanja, je celo težko razumeti njihovo delovanje. Bolj primerne naj bi bile altazimutne montaže, kjer teleskop usmerjamo po vodoravni in navpični smeri. Tako rokovanje naj bi bilo tudi bolj naravno. To vse drži.
A ko se podajamo v svet ljubiteljske astronomije, moramo biti pripravljeni tudi na to, da se bomo morali naučiti kaj novega. Razumevanje delovanja ekvatorialne montaže ni tako težko, da se ga ne bi mogel naučiti vsak, ki je sposoben končati osnovno šolo. Poleg tega pa v principu v obeh primerih teleskop usmerjamo z vrtenjem po dveh med seboj pravokotnih oseh in ni bistvene razlike, če je pri eni montaži vse skupaj nagnjeno za 45 stopinj.
Take posplošene trditve izhajajo iz dejstva, da so preprosta altazimutna stojala največkrat bolj stabilna kot slabo narejena ekvatorialna. V resnici velja tale trditev: če je montaža slaba, je bolje, da je altazimutna kot pa ekvatorialna.
Stabilna in poceni montaža
Za reflektorje (teleskope, ki imajo za objektiv zbiralno zrcalo; več v nadaljevanju pri optičnih ceveh) je zagotovo najprimernejša montaža tipa Dobson. Je stabilna in poceni in ko je John Dobson v 70-ih letih prejšnjega stoletja svetu prvič predstavil svojo preprosto stvaritev, je ljubiteljska astronomija doživela pravi razcvet, saj so teleskopi postali dostopnejši oziroma za isto ceno veliko večji.
Če je dobro narejena, je kot iz sanj: stabilna, teče gladko, teleskop se ustavi točno tam, kjer želimo. Njena edina pomanjkljivost je ta, da na njej lahko stoji le reflektorski teleskop, to pa pomeni, da se moramo naučiti usmerjati teleskop in gledati v okular z zgornje strani cevi in s strani. O montažah še tole. Če nimate nikakršne želje, da bi se ukvarjali z astrofotografijo, potem je za vas vseeno, katera montaža nosi teleskop, samo da je trdna in stabilna.
Če pa bi se radi poskusili tudi z začetniško astrofotografijo, morate nujno kupiti teleskop na ekvatorialni montaži. Zagotavljamo vam, da se boste hitro naučili rokovanja z njo.
In ne pozabimo. Z montažo rokujemo in se ukvarjamo ponoči, v temi, pod zvezdnim nebom, zato je vse skupaj začetniku še toliko težje.
Če povzamemo. Prva in glavna naloga montaže je, da stabilno podpira optično cev, da se ta ne trese ob vsakem dotiku ali lahnem vetrcu. Tresoče slike v okularju ni mogoče kvalitetno opazovati.
Če bi se radi poskusili tudi z začetniško astrofotografijo, moramo nujno izbrati ekvatorialno montažo. Če bomo samo opazovali, je najboljša izbira montaža tipa Dobson.
Motorizirane montaže Go-To
Zadnje čase je vse več teleskopov, tudi začetniških, motoriziranih in kompjutiziranih. To seveda ni slabo, vendar pa moramo vedeti, da računalnik ne more narediti teleskopa uporabnega, če ta v osnovi to ni. Le nam ne bo treba usmerjati optične cevi, da bi v zornem polju videli meglo. »Nobenega predznanja ne potrebujete,« nas vabijo oglasi. Poglejte nabor različnih Go-To montaž.
To je seveda res, a večina se nas poda v svet astronomije z željo, da bi se kaj novega naučili. Ali ni tako?
Izkušnje kupcev takih majhnih motoriziranih teleskopov kažejo, da so se veliko naučili o računalniških hroščih, manj pa o astronomiji. Večino časa so se namreč trudili, da bi računalnik na krovu teleskopa sploh deloval pravilno, za opazovanja pa je kot po pravilu zmanjkalo časa. K slabi optični cevi namreč največkrat sodi tudi slaba motorizirana montaža.
V resnici je bolje za enak denar kupiti večji, boljši neavtomatski teleskop. Pri nekaterih začetniških ekvatorialnih montažah lahko dokupimo motorčka za pogon deklinacijske in rektascenzijske osi. Tako montažo motoriziramo (vrtenje po obeh oseh poganjata motorčka in ne mi), ne pa tudi kompjutiziramo. Prideta pa motorčka zelo prav, če se začnemo ukvarjati z astrofotografijo.
Seveda obstajajo dobre in zanesljive računalniško vodene montaže, a teh žal ne bomo našli pod manjšimi, začetniškimi teleskopi. Eden od razlogov je seveda v njihovi kar visoki ceni. V zadnjih letih se na tržišču pojavljajo tudi motorizirani in kompjutizirani teleskopi tipa Dobson (spoznamo jih po dodatni oznaki Go-To), ki pa so približno dvakrat dražji od svojih nemotoriziranih vrstnikov.