Okular ali očesna leča je vrsta lečja, ki je sestavni del različnih optičnih naprav, kot so teleskopi in mikroskopi. Tako se imenuje zato, ker je to leča, ki je najbližje očesu, ko gledamo skozi teleskop. Naloga okularja je, da sliko, ki jo v gorišču ustvari objektiv (zbiralna leča ali zbiralno zrcalo), poveča. Okular je torej vedno nameščen blizu goriščne točke objektiva.
Okular je sestavljen iz več lečnih elementov, ki so vgrajeni v cevasto ohišje oziromu tubus. Premer tubusa je standarden in običajno znaša 1,25 inče (3,2 cm) ali 2 inči (5,1 cm). Prilega se odprtini v mehanizmu za ostrenje (fokuser), ki ga ima vsak teleskop. Sliko izostrimo tako, da okular premikamo bližje in dlje od objektiva. To storimo z vrtenjem gumba na fokuserju, ne da bi bilo treba pri tem neposredno manipulirati z okularjem.
Okularji dvogledov (binokularjev) so običajno trajno nameščeni v instrumentu, zaradi česar imajo vnaprej določeno povečavo in vidno polje. Pri teleskopih pa so okularji zamenljivi. Z različnimi okularji z različnimi goriščnimi razdaljami lahko dosežemo različne povečave in se tako prilagajamo objektom, ki jih opazujemo.
Okular je enako pomemben člen pri nastanku slike v teleskopu kot objektiv. Kaj pomaga, če imamo izvrsten apokromatski objektiv, naš okular pa je tako slabe kvalitete, da nam pridela neostro sliko, olepšano z barvno napako!
Zato je potrebno okularjem pred nakupom posvetiti prav toliko pozornosti, kot smo je namenili izbiri primernega teleskopa. Dobra novica pa je, da lahko okularje kadarkoli zamenjamo z boljšimi, česar z objektivom ne moremo storiti, razen če kupimo drug teleskop.
Kako okularji delujejo, kakšne so različne vrste in kateri so najboljši okularji za naš teleskop? Kako okularji delujejo, kakšne so različne vrste in kateri so najboljši okularji za naš teleskop? To je samo nekaj osnovnih vprašanj, na katere bomo skušali odgovoriti v tem prispevku in v nekaj naslednjih.
Ko kupimo svoj prvi teleskop in začnemo z njim opazovati in spoznavati nočno nebo, je vsega novega preveč, da bi se ukvarjali še s kvaliteto priloženih okularjev. Ko pa dobimo že nekaj dragocenih izkušenj, pridejo na vrsto tudi taka vprašanja, kot so na primer: zakaj tam piše, da je ta in ta s podobnim teleskopom videl številne pasove na Jupitru, jaz pa jih ne vidim? In ko enkrat na kakšnem javnem opazovanju ali pri znancu v svoj teleskop vstavimo res dober okular in pogledamo nek dobro znan objekt, ki nam je domač, ugotovimo, da bi lahko bilo tisto, kar smo opazovali doslej, z boljšim okularjem videti veliko bolj ostro in čisto.
V Spiki smo že večkrat zapisali, da so okularji, ki so priloženi teleskopom v kompletu, zelo slabi in le za prvo silo. In to velja tudi pri nakupih boljših, dražjih teleskopov. Ko se enkrat odločimo, da je astronomija hobi, ki nas res veseli in se bomo z njim z veseljem ukvarjali še naprej, je čas za nakup boljših okularjev.
Kako deluje okular?
V okular pade svetloba, ki jo zajame objektiv teleskopa. Ta v gorišču ustvari majhno sliko opazovanega objekta, z okularjem pa to sliko povečamo in izostrimo. Včasih lahko preberemo, da okular deluje kot lupa, in res je tako. Le da je ta lupa sestavljena iz več leč.
Okularji imajo nekaj osnovnih lastnosti, po katerih se ločijo med seboj na bolj ali manj kvalitetne oziroma uporabne. Te lastnosti so lastno polje, priočesna razdalja gledanja in kvaliteta lečja, ki sestavlja okular.
Lastno polje okularja je velikost zornega polja, ki ga vidimo, ko pogledamo skozi okular, ki ni nameščen na teleskop. Večje kot je lastno polje, večje bo zorno polje v teleskopu, ko bomo okular uporabili za opazovanje. Lastno polje različnih tipov okularjev se giblje od 45 pa vse do 100 stopinj in več. Odvisno je od optične konstrukcije okularja. Na splošno velja, da večje kot je lastno polje, boljši in dražji je okular.
Priočesna razdalja nam pove, kako daleč od okularja je lahko naše oko, da še vedno vidimo celotno zorno polje. Večja kot je ta razdalja, boljši je okular, saj bomo z njim lahko kvalitetno opazovali tudi tisti, ki nosimo očala za korekcijo vida. Če smo prej dejali, da je okular prav tako pomemben sestavni del teleskopa kot objektiv, velja enako tudi za naše oko. Če imamo astigmatizem in opazujemo skozi teleskop brez korekcijskih očal, bomo to optično napako seveda prenesli na sliko. Zato morajo tisti, ki imajo to pomanjkljivost, vedno opazovati z očali, okular pa mora pri tem delovati popolno – imeti mora dovolj veliko priočesno razdaljo.
Okularji so danes sestavljeni iz več posameznih leč (singleti) ali skupin leč (dubleti ali tripleti). Prvi okularji so imeli samo eno samo lečo, ki je dajala popačeno sliko z barvno napako. Kmalu zatem (od 18. stoletja dalje) so izumili modele z dvema in tremi elementi, ki so zaradi izboljšane kakovosti slike hitro postali standardni. Danes pa optični inženirji s pomočjo računalniško podprte programske opreme za načrtovanje oblikujejo okularje s sedmimi ali osmimi elementi, ki nimajo barvnih napak, zagotavljajo izjemno velika lastna polja in veliko ostrino slike. Ko svetloba prehaja skozi leče v okularju, se je na vsaki meji med lečami ali lečami in zrakom nekaj odbije, izgubi. Da bi čim bolj zmanjšali te izgube svetlobe, proizvajalci leče prekrijejo s prevlekami iz snovi, kot sta magnezijev ali kalcijev fluorid. Kvalitetni okularji imajo torej leče prekrite s prevlekami, ki običajno odsevajo modrikasto ali zelenkasto svetlobo.
To je še en kriterij pri ocenjevanju kvalitete nekega okularja. Svetloba ima to lastnost, da prehaja skozi prozorne snovi in se lomi, a na vsaki meji se je majhen del tudi odbije. Pri okularjih, ki so sestavljeni iz več leč, je teh odbojev več, odbita svetloba pa se širi po notranjosti okularja in slej ko prej zaide tudi v naše oko, kar zmanjšuje kontrast slike, ki jo vidimo v okularju. Nekoč so imeli prednost enostavni modeli okularjev z minimalnim številom notranjih mej zrak-steklo, da bi se čim bolj izognili tej težavi. Danes pa so to nalogo prevzele prej omenjene tanke prevleke, ki zmanjšajo odboje in sipanje svetlobe v tubusu okularja.
Z okularji moramo ravnati tako skrbno kot z objektivom teleskopa. Pazimo, da se čim manj zaprašijo in zamažejo in da jih ne opraskamo ali poškodujemo, ko jih čistimo. Ko jih ne rabimo, naj bodo varno shranjeni v njihovih majhnih škatlicah.