Ko sem v začetku lanske jeseni delal plan dela v astronomiji, sem se odločil, da bom jesen in zimo posvetil izključno planetom. Opozicije Marsa namreč nikakor ne gre zamuditi! V poplavi vseh vsakodnevnih opravkov je nujno potrebno narediti načrt, drugače ti čas, namenjen hobiju, hitro spolzi, saj ima naš dan še vedno le 24 ur.
Fotografiramo že lahko, saj pri današnji tehnologiji to ne zahteva veliko časa, časovno bolj obsežen je proces obdelave fotografij. Planeti so bili tako moj prvi fokus, pomirjen pa sem bil, ker sem vedel, da mi ne bo nič ušlo, saj je pri nas že cela kopica stalno dežurnih dobrih astrofotografov objektov globokega vesolja. Bogdan, Marko, Bojan, Miran, Boštjan, Pavle, Peter pa še kdo bi se našel, stalno ustvarjajo nove impresivne slike s tega področja astrofotografije. Čudi me samo, da je tako malo zanimanja za fotografiranje planetov, Lune in Sonca.
Mars je bil tokrat v zelo ugodni opoziciji. Višje kot je bil letos, praktič no ne more biti, pa tudi Jupiter in Saturn sta se po ekliptiki že počasi vzpela višje kot prejšnja leta. Ko se je novembra Mars nezadržno bližal svoji opoziciji, je bilo v zaključku tega meseca nekaj stabilnih jasnih noči, ko razmere res niso razočarale in nadejal sem si odlič ne planetarne sezone, takšne nepozabne, če sem iskren.
Prav nestrpno sem čakal zimske dni, ko bo večino Slovenije prekrila megla, tam nad meglenim pokrovom pa bomo imeli teden ali dva jasnega in stabilnega vremena, ki je odlična osnova za planetarno astrofotografijo. Pa je bil to en velik račun brez krčmarja! Z vstopom v veseli december se je vreme pokvarilo in debela dva meseca ni bilo praktično ene uporabne noči. Debela dva meseca! Vso našo širšo okolico je pokrival oblačni pokrov. Zima, kot je ne pomnim, niti enega dneva inverzije. Človek bi se ob kakšni ugodni napovedi še kam odpeljal, toda večinoma v razdalji 500 kilometrov ni bilo ustreznega vremena, niti ob času Marsove opozicije okrog 8. decembra, ko je dosegel navidezni premer 17 ločnih sekund. Vmes smo sicer imeli nekaj kratkotrajne (nekaj ur) jasnine, toda opazovalne razmere so bile tako slabe, da sem streho observatorija po petih minutah zaprl, ker je bilo škoda zapravljati čas.
Dragocene izkušnje
Sem pa v preteklih mesecih pridobil nekaj dragocenih izkušenj in potrditev, ki jih bom opisal; morda bodo komu koristile. No, pa tudi lepa galerija s podobo Marsa je nastala v tem času.
Observatorij je zlata vredna investicija. Vse imaš stalno postavljeno ter pripravljeno za takojšnjo uporabo, poleg tega pa je oprema vedno aklimatizirana na temperaturo okolice. Tako lahko izkoristiš praktič no vsak trenutek, da pokukaš na kakšen planet. Ne predstavljam si, da bi moral za vsako fotografsko seanso vse skupaj postavljati in usmerjati – verjetno bi Mars v tej opoziciji opazoval ravno dvakrat. Tako pa, tudi ko razmere glede na vremenske modele niso najbolj optimalne, skočim v observatorij, odprem streho, teleskop odpeljem na planet, izostrim sliko, nastavim sekvenco in začnem snemati, v najslabšem primeru preverim vremenske modele in poskusim srečo, če se morda motijo. Vzame mi manj kot pet minut in že lahko začnem snemanje ali opazovanje.
Če le imate možnost, si za svoj teleskop izdelajte observatorij, tudi če je samo začasen; prihranil vam bo ogromno časa. Ne iščite popolne lokacije, če imate možnost, ga postavite kar na domačem vrtu. Tudi sam nimam idealne lokacije, planete pa je smiselno opazovati čim višje nad obzorjem, tam imamo običajno vedno prost pogled v nebo. Bolje teleskop uporabljati večkrat pri slabših razmerah, kot le parkrat na leto.
Kako velik teleskop imeti za opazovanje planetov?
Za opazovanje planetov bi vsekakor priporočal čim večji teleskop, zagotovo bodo podrobnosti v velikem zrcalu lepše vidne, poleg tega pa nam bo večji teleskop enostavneje dovoljeval večje povečave, pa tudi planete bomo lahko fotografirali pri večjih povečavah.
Danes so teleskopi z zrcalom 30 centimetrov ali več razmeroma enostavno dostopni, tudi cenovno. Sam za opazovanje planetov uporabljam ali 35-centimetrski Schmidt-Cassegrain na ekvatorialni montaži ali 40- centimetrski Dobson. Bino-viewer pa je seveda moj obvezen pripomoč ek, ko opazujem planete skozi okular. Filter Baader Contrast Booster sem v Spiki že predstavil. Filter zagotovo priporočam vsem, ki želijo planete opazovati v vsej njihovi lepoti in v lepih, realnih barvah.
Najboljša planetarna kamera?!
Če ste nedeljski fotograf, je dobra prav vsaka. še najboljša je barvna, saj je potem veliko manj dela z obdelavo posnetkov. Če pa bi se s planetarno fotografijo radi ukvarjali bolj poglobljeno, je edina prava rešitev monokromatska kamera. Z uporabo filtrov imamo pri tej kameri najboljšo ločljivost in vse skupaj najbolj pod nadzorom.
Priporočam uporabo kamere PLAYER ONE MARS-M USB3.0 MONO CAMERA s senzorjem IMX290, ki ima slikovne elemente velikosti 2,9 mikrometra. Kamero uporabljam za fotografiranje praktično vseh planetov, Sonca in Lune. Seveda takšna kamera zahteva tudi filtre in filtrsko kolo. Slednje je najbolje, če je motorizirano, saj nam v praksi to prihrani veliko časa.
Motorizacija fokuserja da ali ne? Seveda da, sploh si ne predstavljam, da bi na roke ostril sliko Marsa pri gorišču 7000 milimetrov. Investicija v nek osnovni model motorja za fokuser je tako majhna, doprinos pri delu pa izjemen. Slika se med ostrenjem ne trese, kot bi se, če ostrimo na roke, in lahko smo bolj pozorni na tiste fine podrobnosti, da je ostrina res najboljša. Predelava fokuserja ni zahtevna, rešitve vam ponujajo pri DeepSkyDad.com.
Opazovalni pogoji
Današnji vremenski modeli in napovedi višinskih vetrov so vse bolj natančni. Za vsak dan lahko pogledamo, kakšno vreme in veter na višinah napovedujejo. V preteklih tednih sem pogosto testiral, če so napovedi vremenskih modelov točne, saj je oprema stalno pripravljena. Iz prakse lahko potrdim, da so napovedi za vetrove v višinah zelo natančne in da, ko je bila napovedana velika hitrost vetra, praktič no ni imelo smisla opazovati. Ko sem posnetke primerjal s tistimi, ko je bila napovedana nizka hitrost vetrov, to je bilo konec novembra, je bilo ozračje res lepo stabilno, in je bila razlika med posnetki zelo očitna.
Vsekakor se splača spremljati vremenske modele, saj se prav nič ali zelo malo motijo. Mars sem fotografiral tudi še marca in aprila, torej že po opoziciji, ko se je od nas že oddaljeval in je bil navidezno že zelo majhen, toda bil je visoko nad obzorjem. V praksi sem si spet potrdil znano dejstvo, da je slikanje planetov zelo smiselno začeti takoj po zaidu Sonca, torej takoj, ko planete opazimo s prostim očesom. Takrat je neko krajše obdobje, ko se atmosfera za nekaj časa umiri, kasneje pa spet podivja. Tako so bile v tistih dneh prve serije Marsa za razred bolj- še kot vse sledeče.
Mars se bo zdaj še vse poletje in jesen potikal po večernem nebu in se počasi vse bolj navidezno približeval Soncu. V konjunkciji z njim bo sredi novembra, potem pa se bo sredi decembra že pojavil na jutranjem nebu in začel svoje potovanje proti naslednji opoziciji, ki jo bo dosegel sredi januarja 2025. Podal sem nekaj uporabnih nasvetov v upanju, da vam koristijo, in da se mi naslednjo sezono pri raziskovanju Marsa pridružite tudi vi. Seveda pa enaki nasveti veljajo tudi za fotografiranje obeh fotogeničnih planetov velikanov, ki sta v opoziciji vsako leto.
Poleg tega pa sedaj za nekaj let prihaja sezona aktivnega Sonca in obdobje neverjetnih predstav brez repriz. Ne zamudite jih!