Ko je Matej lani oktobra v Spiki objavil mini test začetniškega 10-centimetrskega teleskopa (Omegon N 102/640) tipa Dobson in omenil, da bi se kakšen izkušen opazovalec lahko z njim pomeril na Messierjevem maratonu, sem odmahnil z roko. Kot bi se nekomu, ki je nekaj klasičnih maratonov že pretekel v svojih supergah, ponudilo, naj se na naslednjega poda v natikačih.
Potem pa sem malo razmislil. Zakaj pa ne? Seveda z njim ne bi šel na klasični MM, ampak »po kosih« bi pa najbrž šlo. Predvsem pa me je zanimalo, koliko je res vreden takle majhen, »začetniški« teleskop v malo bolj izkušenih rokah. Kaj se da narediti z njim? In kaj se vidi iz suburbanega opazovališča, kajti tisti, katerim je teleskop prvenstveno namenjen, zagotovo ne bodo vsakič, ko si bodo zaželel opazovati, prosili starše, naj jih odpeljejo nekam pod temno nebo. (Pa še nekaj je: prav žalosti me, kako malo je v naši edini astronomski reviji terenskih člankov od mladih nadobudnih opazovalcev.
Nekako domnevam, da vsakogar, ki je naročen na Spiko (ali pa jo vsaj prebira), vesolje zanima in da tu in tam tudi kaj opazuje. Čeprav z majhnim teleskopom, daljnogledom ali zgolj s prostimi očmi. A poročil o tem (skoraj) ni. Saj ne, da si domišljam, da bi z naslednjimi nekaj prispevki na temo »Omegon« koga opogumil – a morda pa le?!?)
Uredniku sem mimogrede omenil idejo in ga povprašal, če kaj ve, ali bi se dalo teleskop za nekaj časa izposoditi. In G. U. se je hitro povezal z Matejem in že čez nekaj dni je bil teleskop pri meni doma!
Teleskop Omegon N 102/640 tipa Dobson
Teleskop je že sestavljen zapakiran v škatli. Vzel sem ga ven in prva stvar je bila, da sem izpod omare, kamor se je zakotalil, izbezal pokrovček za fokuser in ga oblepil z izolirnim trakom, da zdaj bolj na tesno sede v fokuser. Kot drugo sem malce zategnil nekaj vijakov na dobsonovem stojalu. In kot tretje sem videl, da je to res namizni teleskop – kar pomeni, da ga je za udobno opazovanje treba nujno postaviti na mizo ali stol, drugače je prenizek. Nato sem se posvetil samemu teleskopu. Lična stvarca!
Črn kovinski tubus, možnost kolimacije primarnega in sekundarnega zrcala, fokuser, ki svojo nalogo opravlja B.P. Stabilno, dovolj masivno stojalo, lepo tekoče po obeh oseh. Skratka, lep izdelek, sicer pa že glede na ceno to ne bi smel biti neki plastik fantastik. Veselje pa me je malo minilo, ko sem v roke vzel škatlo z dodatno opremo – že po teži se je dalo sklepati, da v njej ni bogve kaj: 20- in 6-milimetrski okular, 3x Barlow leča in iskalo z rdečo piko (red dot finder). Vse deluje nekam nežno, plastično, ceneno. Sprva sem bil malce razočaran, da ni zraven še optičnega iskala, recimo 6×30, a bi bil najbrž tudi ta v rangu okularjev … No, da ne bi čemu delal krivice, moram najprej vse to preizkusiti pod zvezdnim nebom.
Prvo opazovanje s teleskopom
Glede na mrzlo in/ali oblačno vreme se je do tega trenutka z Omegonom zgodilo le eno malce resnejše opazovanje, ko smo si v Horjulu s hčerko, mamo, bratom, njegovo ženo in njunim sinom ogledali nekaj objektov, ki so takrat krasili nebo. Komet C/2022 E3 ZTF v 32-milimetrskem okularju ni ravno sprožil viharnega navdušenja, menjava okularja z 20-milimetrskim pa je prinesla: »Aha, zdaj se ga pa lepo vidi!« Opazovalce so očarali polno zorno polje zvezd v Plejadah in Jupitrovi sateliti (na planetu, ki je bil že precej nizko in podvrž en atmosferskim vplivom, sem sam komaj videl oba značilna pasova), M 31 pa je zbudila zanimanje že s samim dejstvom, da gre za galaksijo. Ko pa sem povedal še, da gledamo svetlobo, ki je od tam odšla pred več kot dvema milijonoma let, ko so bili naši predniki komaj kaj več kot opičjaki … Izurjeno oko vašega poročevalca je poleg nje zaznalo še obe spremljevalki, M 32 in M 110, za ostale pa si tega ne bi upal trditi.
»Javno« opazovanje seveda ni primerno za to, da bi človek stestiral teleskop, a prvi vtis sploh ni slab. Konec koncev na dnu optične cevi leži 10-centimetrsko zrcalo. Obenem pa sem se prepričal, da je takšen instrument kot nalašč za to, da se ljudem, ki niso ravno doma v astronomiji, pokaže Luno, kakšen svetel planet, svetlejšo meglico ali komet.
Zdaj pa me čaka kar nekaj dela, da bom teleskop dodobra stestiral. Večinoma bom hodil na 404 metre visok Preški hrib pri Medvodah (kakih 15 kilometrov iz središča Ljubljane), lokacijo, ki v najboljših nočeh stežka doseže 4. razred po Bortlovi lestvici. Sprehajal se bom skozi ozvezdja, se poigral z ugotavljanjem ločljivosti (teoretična je 1,4 ločne sekunde) in zmogljivosti (teoretična mejna magnituda je okoli 12), enkrat pa bom ob teleskop postavil še daljnogled 15×70, da bom lahko kdaj komu brez slabe vesti svetoval pri izbiri enega ali drugega. Izzivov zlepa ne bo zmanjkalo! Se slišimo!