Slovenski astrofotografi / Marko Emeršič

V časih, ko nas je doletela karantena zaradi pandemije korona virusa in moramo biti doma za štirimi stenami (vsaj ob pisanju smo še bili!) nam vsekakor ne sme zmanjkati navdiha in optimizma, ravno nasprotno, krvavo ga potrebujemo. V tokratni Spiki bomo tako spoznali še enega odličnega slovenskega astrofotografa in velikega ljubitelja astronomije.

Marko Emeršič je Ljubljančan na Dolenjskem, ki fotone oddaljenih objektov vesolja lovi iz svojega balkona na Liscu pri Dobrniču. Marko, mnogi te poznajo iz foruma Astronom.si, dobro pa si nam poznan po svoji aktivnosti v slovenski astronomski Facebook skupini. Zelo si aktiven in to nas vse veseli! Za začetek nam povej nekaj besed o sebi! Na kratko. Prihajam iz Ljubljane, že 28 let živim na Dolenjskem, natančneje na Liscu pri Dobrniču, ki nima (ne boste verjeli!!) nobene javne razsvetljave. Star sem 56 let in po poklicu sem arhitekt. Lahko našim bralcem poveš, kdaj in kako si se pričel zanimati za astronomijo? Kdo te je okužil? Zanimanje za astronomijo in vesolje se je začelo leta 1969, ko sem v domači kuhinji gledal televizijski prenos prvega pristanka na Luni, ki je potekal pozno ponoči in sem iskal najboljšo pozicijo med glavami ostalih gledalcev. Od takrat me je fascinirala brezmejnost vesolja, njegova urejenost in logičnost. Kasneje, že malo starejši mulc, sem naletel na revijo Galaksija, ki so jo izdajali v Beogradu. Tam sem ugledal prve fotografije meglic, galaksij ter ostalih vesoljskih objektov.

Že kot najstnika me je prevzemalo nočno nebo, zato so mi namesto motorja starši kupili prvi teleskop – Tasco, Newton 114 mm na EQ2 montaži, ki je bil uvožen iz Nemčije. S tem teleskopom sem v osemdesetih letih križaril po nebu v bežigrajski soseski ter spoznaval skrivnosti vesolja. Že takrat sem posnel svojo prvo astrofotografijo in sicer z zrcalnim fotoaparatom Zenit. Na sliki se je bohotila Venera v 50% fazi. Film sem tudi sam razvil in si naredil svojo fotografijo, seveda črno belo. Vedno me je fascinirala fotografija, saj lahko le tako verodostojno preneseš informacije, ki so tako bolj objektivne. Resneje sem se pričel ukvarjati z astronomijo, ko sem za svoj 50. rojstni dan za darilo dobil malo resnejši teleskop na Go-To montaži.

Galaksija Severna Vetrnica (M 101) v Velikem Medvedu.

Kako pa se je izboljševala tvoja tehnična oprema? Omenil si že svoj prvi teleskop, pa potem svoj prvi Go-To teleskop. Kako je šlo naprej? Eden od prvih nakupov dodatne opreme je bil adapter, s katerim sem lahko pritrdil fotoaparat na teleskop in od takrat naprej se je vse usmerilo v smeri astrofotografije, kar samo po sebi, dejansko sploh ni bilo vprašanja, bolj logični zaključek. Hkrati imam to srečo, da živim v času, ko je digitalna fotografija dosegla neverjeten razvoj. Poleg tega šele fotografija pokaže vse razsežnosti posameznega objekta, naj bo to čez celotni ali ozkopasovni vidni spekter.

Katero opremo trenutno uporabljaš? Trenutno uporabljam 20-centimetrski Schmidt-Cassegrain teleskop, ki je s svojo goriščno razdaljo več kot primeren za slikanje galaksij in planetarnih meglic ter 7-centimetrski refraktor z ravnim poljem, ki ga uporabljam za slikanje širokokotnih fotografij. Vso to optično opremo mi več kot zadovoljivo poganja Skywatcherjeva montaža AZEQ6 Pro. V preteklosti sem za zajem slik uporabljal DSLR fotoaparat Canon EOS 600D, sedaj uporabljam barvno kamero ZWO ASI 294MC Pro. Vse skupaj nadzorujem s krmilnikom ASIAIR, s katerim lahko upravljam montažo, teleskop in kamere prek tabletke kar iz tople notranjosti doma, medtem ko kamera lovi fotone na bližnji terasi. V kratkem načrtujem še nakup srednjegoriščnega refraktorja.

Bodejeva galaksija M 81 v Velikem Medvedu.

Zagotovo lahko rečemo, da astrofotografija vključuje različna znanja in veščine, da pridemo do končne slike. Tudi nekaj časa vzame vse skupaj! Kaj tebe osebno najbolj privlači pri astrofotografiji? Pri astrofotografiji me najbolj očara samo procesiranje slike, ko iz skoraj niča na posameznem posnetku izstopijo veličastni objekti, ki si jih kakšen dan prej z odrekanjem spanca uspel uloviti na senzor kamere. Ko na fotki uzreš galaksijo, katere fotoni so potovali lahko tudi nekaj deset milijonov let in končali na tvojem senzorju kamere, se počutiš neverjetno majhen in nebogljen, kar je v teh časih individualizma ter prekomernega izkoriščanja planeta zelo zdravo spoznanje. Največ sivih las pa mi povzroča vreme, ki ti v Sloveniji redko ponudi več zaporednih večerov, ki so primerni za astrofotografijo.

Meglica Rakovica, ostanek supernove, ki je eksplodirala 4. julija 1054 v ozvezdju Bik.

Brez slabe vesti lahko zapišemo, da si skozi vsa ta leta postal izkušen astrofotograf in trnovo pot si, kar ti je zagotovo v ponos, prehodil sam. Lahko začetnikom v astrofotografiji kaj svetuješ? Moja nasveta za vse začetnike v astrofotografiji bi bila tale. Prvi se glasi: upoštevajte nasvete izkušenejših astrofotografov, saj na tak na- čin prideš do cilja (dobre fotografije) najhitreje in najceneje. Druga pot zna biti precej bolj naporna ter predvsem dražja. Drugi nasvet bi bil: ukvarjanje z astronomijo in/ali astrofotografijo človeka postavi na pravo mesto proti ogromnosti vesolja, deluje skoraj meditativno, saj poskrbi za občutek majhnosti in nebogljenosti proti vesolju, ki nas obdaja.

Sonce in njegove pege.