Filtri za opazovanje objektov globokega vesolja se v kovčku z okularji astronoma amaterja pojavijo le redko. Lahko bi celo rekli, da so na nek način spregledani, še huje, so kot nekakšen nepotreben kos opreme. Toda ali te filtre resnično potrebujemo, ko opazujemo s teleskopom?
Načeloma ne, toda na račun tega marsikaj vidimo slabše ali pa sploh ne vidimo. Velika škoda je, da damo denar za teleskop in kvaliteten okular, potem pa ne vidimo smisla v nakupu namenskega filtra, ki stane nekaj deset evrov.
V Spiki smo že kar nekaj prispevkov namenil filtrom za opazovanje planetov. In tudi pri njih je situacija zelo podobna: marsikaj zaradi neuporabe filtrov slabše vidimo ali pa sploh ne. Raznih filtrov je na trgu res veliko in težko bi trdili, da vsak filter znatno izboljša sliko v okularju. Pri nekaterih so malenkosti tako zelo majhne, da jih opazi le izurjeno opazovalčevo oko, toda pri nekaterih so rezultati ob uporabi filtra zelo jasno vidni. Pri kakšnem pa sem si kar malo v sramu zamrmral, le zakaj tega filtra nisem uporabljal že prej. Podobno je tudi pri opazovanju objektov globokega vesolja. Morda je tukaj, za razliko od zelo široke palete različnih barvnih filtrov, ki so uporabni za planetarna opazovanja, situacija precej bolj obvladljiva. Uporabne filtre lahko preštejemo na prste eno roke.
Filtri za opazovanje objektov globokega vesolja
V današnjem in v prihodnjih člankih jih bomo postopoma spoznali, izpostavili njihove glavne značilnosti in prednosti ob uporabi. Danes je na trgu na voljo več različnih filtrov različnih proizvajalcev. Med filtri istega razreda so zato tudi manjša odstopanja. Lahko pa rečemo, da filtre, ki so namenjeni opazovanju objektov globokega vesolja, v grobem razdelimo na tri različne kategorije:
- Širokopasovni filtri: njihova glavna značilnost je, da zmanjšajo vpliv svetlobnega onesnaženja.
- Ozkopasovni filtri: so namenski filtri za opazovanje meglic, ki prepušč ajo določen spektralni pas svetlobe okoli neke izbrane valovne dolžine. Ta pas je običajno širok okoli 10 nanometrov. Tipični predstavniki teh filtrov so H-beta (pas okoli valovne dolžine 486 nanometrov), OIII (kisik III; pas okoli valovne dolžine 496 nanometrov, nekateri OIII filtri pa tudi okoli 501 nanometrov) in H-alfa (pas okoli valovne dolžine 656 nanometrov). Slednja sta uporabna tudi za tiste, ki bodo filter uporabljali v astrofotografiji.
- Zelo ozkopasovni filtri: so namenski filtri za opazovanje meglic, ki prepuščajo le zelo ozek pas svetlobe okoli izbrane valovne dol- žine, običajno širok le 3,5 nanometra: okoli 486 nanometrov (Hbeta), okoli 496 nanometrov (OIII) in okoli 656 nanometrov (Halfa).
Miti o filtrih za opazovanje objektov globokega vesolja
V amaterskih krogih krožijo številne napačne predstave o tovrstnih filtrih, zato nekatere takoj na začetku pojasnimo.
Trditev: filtri povsem izničijo svetlobno onesnaženje. Ne. Filtri nikakor ne odpravijo svetlobnega onesnaženja v celoti, le nekoliko omilijo svetlost neba in izboljšajo kontrast. Trditev: filtri najboljše rezultate dajejo v okolju, kjer je nebo svetlobno onesnaženo. Ne. Tudi ta trditev ne drži, filtri veliko boljše rezultate dajejo v okolju, kjer je svetlobnega onesnaženja malo.
Trditev: filtri naredijo meglice svetlejše. Ni res. Filtri povečajo kontrast med ozadjem in samo meglico, zato meglica bolj izstopa iz ozadja, ni pa svetlejša.
Trditev: filtre se priporoča le za teleskope s premerom objektiva 20 centimetrov in več. Ne. Filtri so zelo uporabni tudi pri teleskopih z manjšo odprtino.
FILTER UHC
V današnjem in v prihodnjih člankih bomo predstavili cenovno dostopne in uporabne filtre, ki v kovčku z okularji resnega amaterskega opazovalca nikakor ne smejo manjkati.
Verjetno najbolj uporaben med filtri za vizualno opazovanje objektov globokega vesolja je širokopasovni filter UHC (Ultra-High Contrast). Kot lahko sklepamo že iz samega imena ta filter izboljša kontrast. Gre za morda najbolj vsestranski filter za opazovanje meglic, zlasti uporaben za opazovanje planetarnih in emisijskih meglic ter ostankov supernov.
Filtre UHC proizvajajo različni proizvajalci in praviloma prepuščajo svetlobo v pasu od 450 do 550 nanometrov in (hkrati) v pasu med 600 in 700 nanometri. Filter prepušča tudi infrardeč o svetlobo od 1100 nanometrov dalje, a to za vizualno opazovanje ni pomembno. Prepuščeno območje valovnih dolžin zajema tako emisijsko svetlobo H-beta, H-alfa in svetlobo, ki jo sevajo ionizirani atomi kisika. Lahko bi rekli, da so v filtru UHC združeni trije ozkopasovni filtri.
Filter same zvezde in ozadje nekoliko zatemni, opazovano meglico pa na račun tega naredi bolj izrazito. Pogled na emisijske meglice z UHC filtrom daje veliko boljše rezultate kot uporaba namenskih ozkopasovnih filtrov. Dvomite? Zagotavljam vam, da boste presenečeni, koliko podrobnosti boste nenadoma videli s svojim teleskopom.
Kaj opazovati s filtrom UHC?
UHC filter se izkaže za odlično naložbo pri opazovanju znamenite Orionove meglice (M 42), kjer vidimo več meglice in več njene strukture. Primeren je tudi za opazovanje velike in površinsko šibke meglice Rozeta (NGC 2237), planetarne meglice Eskim (NGC 2392), ter poletnih Lagune (M 8), Orlove meglice (M 16), planetarke Ročka (M 27), Severne Amerike (NGC 7000) in še mnogih drugih. Na trgu najdemo številne proizvajalce UHC filtrov v različnih cenovnih razredih. Za običajen 1,25-colski filter bomo odšteli od 60 do 160 evrov.
Filtre najdemo pod komercialnimi imeni Baader UHC-S, Lumicon UHC, Astronomik UHC, Meade Series 4000 Narrowband, Thousand Oaks Narrowband LP-2, Orion Ultrablock, TeleVue Bandmate Nebustar Type 2 UHC, TS Premium UHC in še kakšnim. Filtri ob nakupu praviloma pridejo v namenski plastični škatlici za shranjevanje, sama uporaba filtra pa je sila enostavna. V večini primerov se bomo zadovoljili z običajnim 1,25-colskim filtrom, ki ga privijemo na spodnji del tubusa okularja.