Že nekaj let je občutljivost senzorjev v digitalnih fotoaparatih tolikšna, da jih je mogoče brez težav uporabljati tudi za panoramsko fotografiranje zvezdnega neba, temu lahko rečemo tudi bolj enostavna astrofotografija. Celo bolj zmogljivi najnovejši pametni telefoni so sposobni narediti solidne nočne posnetke. Najboljši fotoaparati za nočno fotografijo so še vedno Sony, Canon in Nikon. Fotografiranje nočnih pokrajin je zato danes zaradi dostopne opreme vse bolj priljubljeno. V nadaljevanju razložimo vse, kar potrebujemo, da se lotimo enostavne astrofotografije.
Razlike niso velike, med najboljše pa trenutno zagotovo sodi Sony Alpha 7, ki ga uporabljam tudi sam. Od leta 2014, ko so ga prvič poslali na tržišče, je tehnično tako napredoval, da tekmuje s številnimi veliko novejšimi modeli, kar je zanimivo, ker ga lahko zaradi relativne starosti kupimo po zelo ugodni ceni. Vsi modeli, ki jih že nekaj let na tržišču ponujajo prej omenjene tri znamke, so odlični in primerni za fotografiranje nebesnih pokrajin in nočna snemanja.
Ključen element pri fotografiranju nočnih pokrajin
Element, ki bistveno odloča o uspehu slik, pa je objektiv. Če ta ni kvaliteten, boste na slikah neba pri točkastih zvezdah takoj opazili aberacije in druge optične pomanjkljivosti, še posebej na robovih, kjer so zvezde lahko podaljšane kakor lastovke, ali pa jih krasijo vse mavrične barve.
Podrobno smo o aberacijah in drugih optičnih pomanjkljivostiih pisali v člankih:
- ZVEZDE NE OPROŠČAJO: KAKO PREVERIMO UPORABNOST FOTOGRAFSKIH OBJEKTIVOV ZA ASTROFOTOGRAFIJO – I. DEL
- ZVEZDE NE OPROŠČAJO: KAKO PREVERIMO UPORABNOST FOTOGRAFSKIH OBJEKTIVOV ZA ASTROFOTOGRAFIJO – II. DEL: TESTIRANJE
- ZVEZDE NE OPROŠČAJO: III. DEL: TEST SAMYANG 85 MM F1,4 AS IF UMC
Da bi te napake popravili, moramo zmanjšati velikost zaslonke, zato pa moramo podaljšati čas osvetlitve, da dobimo dovolj svetlobe od zvezd. Objektivi Samyang, Tokina ali Sigma imajo dobro, včasih prav odlično optiko po zelo ugodnih cenah, tem bolj, ker lahko še vedno izberemo tudi objektive za ročno nastavitev ostrine, saj samodejnega ostrenja in drugih elektronskih nastavitev pri astronomski fotografiji prav nič ne potrebujemo.
Enostavna astrofotografija brez trdnega stojala?
Tisto, kar res potrebujemo, je stabilno stojalo, da se fotoaparat ne trese, in nastavljiv daljinski prožilec, da lahko fotoaparat sprožimo, ne da bi se ga dotikali s prstom. Današnji daljinski prožilci so že tako dovršeni, da jih lahko sprogramiramo in določamo zaporedje časov posnetkov za več ur vnaprej. Vseeno pa ne pozabimo, da te naprave delujejo na baterije, zato imejmo vedno s seboj za vsak primer še eno ali dve napolnjeni bateriji, sploh če nameravamo snemati več ur. Vedeti moramo tudi to, da se kapaciteta baterij z nižjo temperaturo manjša, zato bomo s polno baterijo poleti snemali dlje kot pozimi. Razlika je lahko 20, pri hudem mrazu pa tudi do 50 odstotkov.
Večen boj z vlago pri astrofotografiji
Glede na opazovalne razmere moramo največkrat objektive ponoči ogrevati, da se nam ne zarosijo. V ta namen objektiv opremimo s priročnim električnim grelcem, ki zagotavlja nastavljivo temperaturo ravno malo nad rosiščem. Seveda si to opremo lahko priskrbimo tudi pozneje, če nas bo strast do nočnega fotografiranja prevzela.
Kako poteka enostavna astrofotografija / fotografiranje nočnih pokrajin
Ko se prikažejo prve zvezde moramo najprej objektiv usmeriti k cilju. Izklopimo samodejno ostrenje ker je svetloba zvezd prešibka, da bi ta sistem pravilno deloval. S funkcijo Live View povečamo sliko skupine zvezd na zaslonu in vrtimo obroček na objektivu za ostrenje, dokler zvezde niso videti kot pike (ali vsaj tako dolgo, da so zvezde najmanjše pike, kolikor je to pri našem objektivu mogoče). Pri ostrenju z objektivom si lahko pomagamo tudi s priročno Bahtinovo masko.
Pozor! Pri objektivih nastavitev na neskončno (ležeča 8) ne pomeni nujno tudi res neskončno, zato moramo ostrino vedno nastaviti ročno! Ko smo to občutljivo delo opravili, svetujem, da uporabite majhen kos lepilnega traku za blokiranje obročka. S tem se izognemo nenamernemu premiku obročka za ostrenje v temi in s tem izgubi ostrine na sliki.
Izberimo ročni način fotografiranja in odprimo zaslonko na maksimum, čas osvetljevanja pa na nekaj sekund ob srednji občutljivosti od ISO 800 do ISO 3200.
Fotoaparat prožimo z daljinskim prožilcem v enakomernih intervalih in rezultat sproti preverjamo na zaslonu, kjer lahko sliko povečamo. Če so zvezde v vogalih zelo popačene, zaprimo zaslonko za eno ali dve stopnji in če je treba, podaljšajmo čas osvetlitve. Pri objektivu z goriščno razdaljo od 14 do 24 milimetrov lahko osvetljujemo od 10 do 20 sekund, preden se na slikah pokaže vrtenje Zemlje in se zvezde spremenijo v kratke črtice.
Bolj kot se povečuje goriščna razdalja objektiva, krajše mora biti osvetljevanje, da bi zvezde ostale pike. V večini primerov daje širokokotni objektiv pri zaslonki 2,8 lepe slike nočnega okolja ob osvetlitvi med 10 in 20 sekund pri ISO 1600. To je dovolj, da se na nebu že prikaže Rimska cesta, pokrajina v okolici, ko je na nebu Luna, pa je tudi lepo osvetljena. Če želimo uporabljati objektive z daljšim goriščem ali delati daljše osvetlitve potrebujemo ustrezno sledenje.
Kot vidite, ni zapleteno, zato poskusite enostavno astrofotografijo nočnega neba!