Približno pred enim letom (Spika, februar 2021) sem v članku predstavil camero obscuro (ali pinhole kamero) kot instrument za preslikavo okolice na zaslon ter svojo avtomatizirano izvedbo.
V osnovi naredimo zaprt, temen prostor (na primer leseno škatlo, zatesnjeno škatlo od čevljev, pločevinko pijače, čipsa, napolitank …) z drobno luknjico. Na nasprotno stran luknjice namestimo na svetlobo občutljiv foto papir, ki sliko, ki tam nastane, posname.
Če želimo posneti na primer analemo Sonca (Spika, maj 2021, stran 222), moramo kamero postaviti na stalno mesto za eno leto, in to tako, da bo Sonce v kadru na katerikoli dan v letu. Luknjico na redne časovne intervale odpremo (na primer vsak dan ob isti uri opoldne) za nekaj sekund.
Sam sem postopek avtomatiziral, saj sem sprogramiral Arduino mikrokontroler, da je krmilil motorček, ki je vsak dan odpiral zaklop ob 9., 10., 11., 13. in 14. uri za 10 sekund, ob 12. uri pa za 30 sekund. Tako sem se odločil zato, da bi lahko ločil, katera analema je opoldanska.
Če seštejemo skupen čas, ko je odprtina odprta, je to premalo, da bi zbrali dovolj svetlobe za nastanek slike okolice. Da bi ta bila dobro vidna na končni sliki, sem nastavil, da je bil zaklop odprt še med 7:43 in 8:00 zjutraj ter med 16:00 in 16:12 popoldan.
Sončeva analema
Te meje nisem izbral kar tako na pamet. Nisem namreč želel, da bi Sonce pustilo ravne sledi. Zato se jutranja ekspozicija konča ob 8:00, popoldanska pa začne ob 16:00, saj sem bil prepričan, da takrat Sonca ni v kadru. Lahko bi kdo pomislil, da bi zaklop lahko bil stalno odprt od 16:00 popoldan do 8:00 zjutraj. A to ne bi bilo dobro, kajti ponoči bi polna luna gotovo pustila sled na papirju in uničila sliko.
Jutranji začetek ob 7:43 je čas najkasnejšega vzida Sonca tekom leta in konec snemanja popoldan ob 16:12 čas najzgodnejšega zaida Sonca.
Razdalja med luknjico in foto papirjem (pravzaprav goriščna razdalja camere obscure) je bila 7 centimetrov. Prvi poskus enoletnega snemanja analeme je trajal od 01.01.2021 do 01.01.2022 in je uspel! Priložena slika je sken foto papirja. Vidimo šest analem, četrta z leve je opoldanska.
Ta je tudi najlepša (osvetlitev je bila najdaljša), a na moje presenečenje ni bistveno svetlejša od ostalih, čeprav je bil čas osvetlitve, kot sem že omenil, trikrat daljši. Črte so prekinjene, ker so bili vmes oblačni dnevi brez vidnega Sonca na nebu. Sicer pa lahko vidimo, da so analeme popačene in niso sklenjene.
Enkrat med letom sem kamero namreč vzel z nosilca in jo v temnem prostoru odprl, da sem preveril, če je foto papir še na svojem mestu in če je vse v redu. Kamero sem privil nazaj na nosilec na istih luknjah in mislil, da je povsem enako usmerjena kot prej.
Zgleda pa, da sem jo takrat zamaknil. Glavno je, da je opoldanska analema taka kot mora biti in da so ekspozicijski časi primerni. Na levi strani so sledi Sonca, ko je bil zaklop zjutraj odprt za zajem okolice. škoda, da ta ni lepše vidna, saj bi popestrila sliko.
Nad analemami je obris strehe hiše (kamera je bila pod streho zaščitena pred dežjem in snegom), po obodu pa so sence risalnih žebljičkov, ki so držali foto papir na zaslonu. Za prvič je super uspelo!
Zdaj bo pa treba razmisliti o novih idejah: drug kader, druga goriščna razdalja, analema nad vzhodnim ali zahodnim obzorjem, analema Lune … Idej je veliko, camera obscura pa ne stane nič.